V napačni zgodbi (roman Cvetke Sokolov): odziv na uvodnik v prilogi Ona

Spoštovana ga. Obolnar,
v zadnjem uvodniku razmišljate o aktualni temi – problemu upadanja bralnih navad. Podpiram opozarjanje na ta problem, čudi pa me kritika letošnjega mladinskega problemskega romana V napačni zgodbi Cvetke Sokolov. Romani te pisateljice so namreč med mladimi precej priljubljeni in zato v veliko pomoč pri spodbujanju branja. Odločitev za letošnje sodelovanje v projektu Rastem s knjigo je bila torej toliko lažja, saj roman poleg dobro napisane zgodbe ponuja ponuja možnost za kritičen pogovor o vrsti aktualnih tem, predvsem o zlorabah avtoritete, digitalne tehnologije in ljudi.
Sporno se vam zdi, da je »čtivo dano v branje komajda petnajstletnikom«, nekaterim se vsebina celo gnusi (je odurna). Populacija, ki ji je knjiga namenjena, seveda ni homogena in nemogoče je najti literarno delo, ki bi navdušilo vse; odpirate dilemo, ki je resnično vredna širšega razmisleka. Ko bi evropska statistika ne kazala, da je v Sloveniji več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe, bi se strinjal. Ker pa učitelji vsako leto odkrivamo učence, ki so bili zlorabljeni pred dopolnjenim petnajstim letom, je osveščanje prek dobre literature eden boljših načinov, kako jim pomagati pri spoprijemanju z zlorabo. Če vas prav razumem, bi radi prepovedali obravnavo v razredu, ker se nekaterim mladostnikom gnusi že pripoved o tem? To lahko storimo, a dilema s tem ne izgine, le zaostri se: kako otrokom/mladostnikom, ki so zlorabo doživeli, sporočiti, da romana ne bomo obravnavali, saj se nekaterim njihovim vrstnikom gnusi, kar se (jim) je zgodilo? Izbirnost branja je seveda ena od boljših rešitev (že brez tako zahtevnih dilem). Naj ob tem dodam, da je prijava na projekt prostovoljna, knjiga pa ni »zapovedana«, kot bi bilo mogoče razumeti iz vašega pisanja.
K pisanju motivira še ena skrb: kaj pove o stanju duha na Slovenskem, če je celo v Oni zlorabljeno dekle označeno kot »mladoletna deklina«? Ne pozabimo, kako krhke so moderne pridobitve: na Poljskem, v eni izmed članic Evropske unije, je spolna vzgoja v šoli že kriminalizirana (učiteljem grozi do pet let zapora!), proti resoluciji, ki je to obsojala, pa so v evropskem parlamentu glasovali tudi nekateri slovenski poslanci!
Trdite tudi, da v šolskem branju pogrešate več spodbujanja »svetlosti življenja, pozitivne naravnanosti«. To stremljenje je, verjemite, naš skupni cilj. Hkrati pa si zaradi tega ni dobro zatiskati oči pred realnostjo, ki s svojo surovostjo pogosto presega domišljijo fikcije. Mladostniki to dobro vedo: olepševanje resničnosti bi hitro dojeli kot pokroviteljsko, v njihovih očeh pa bi obveljali bodisi za licemerce bodisi za nepoboljšljive lunatike. Glede spolne vzgoje še en podatek: med slovenskimi petnajstletniki naj bi imela spolni odnos že tretjina. Kolikšen delež petnajstletnikov bi po vašem mnenju moral imeti spolne odnose, da bi jim lahko predstavili literarna dela, ki govorijo o pasteh spolnosti? Ne govori ta tretjina o tem, da smo že (pre)pozni?
Za konec: tako kot v življenju tudi v književnosti velja, da so zvezde najsvetlejše v črni noči. Če bomo iz šol pregnali književnost s temnejšimi platmi življenja, bo ugasnila tudi svetloba.

BO RES VSE V REDU? (Cvetka Sokolov)

S šolskim dnevnikom sem že stopal proti zbornici, ko je za menoj prisopihal Goran, razredni žandar in ravbar v isti osebi.
"Vi veste, kdo je? A ne, da veste!?"
Bil sem povsem zmeden. Kaj naj bi vedel?
"O čem ti to?" sem zmedeno vprašal.
"Rekli ste, da sta dva v razredu! Gotovo veste, kdo sta!"
Spreletelo me je.  Seveda, zdaj mi je jasno, sem se pretresen prijel za čelo. Nesrečnik, kako me je lahko tako napačno razumel?! Ko so se fantje med šolsko uro začeli zmerjati s pedri, sem se kot mlad, idealističen profesor, ki je verjel, da je za razbitje predsodkov dovolj odpraviti nevednost, takoj odzval. Iz rokava sem rokohitrsko stresal argumente, ki sem jih zb(i)ral kot napreden študent sociologije,  in verjel, da z njimi nepovratno razbijam predsodke ter širim strpnost in sprejemanje vseh, ki v njihovih očeh veljajo za preveč drugačne. Za veliki finale sem prihranil podatek, da je homoseksualcev v celotni populaciji približno 3-5 %. "Če že govorite tako grdo, potem vam moram povedati, da vas ti pedi, o katerih tako govorite, najbrž poslušajo! Ja, tukaj in zdaj. Homoseksualcev je v celotni populaciji najmanj 3-5 %, kar pomeni, da sta v vašem razredu verjetno dva. Zdaj vas poslušata in lahko si mislite, kako se počutita ob vašem govorjenju!"
V razredu so utihnili in razred sem zapustil prepričan, da so besede padle na plodna tla. Da so se zavedli, kako "pedri" ne živijo za devetimi gorami, temveč so to sošolci in/ali sošolke, ki sedijo z njimi v klopeh. Običajni ljudje, ki jih bolijo in veselijo podobne stvari ...
Žal se je potrdilo zgolj to, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni; namesto da bi dijake spodbudil k razmisleku o sprejemanju drugačnih, sem z impulzivnim razsvetljevanjem sprožil lov na čarovnice. Goran, veliki pravičnik, je stal pred menoj: če mu rečem, da ne vem, bo menil, da mu lažem. Če rečem ja, mu bom res lagal. Moj obupan poskus, da bi mu razložil, kaj pomeni statistika, pa je bil bob ob steno: pojasnilo, da v razredu, če gledamo strogo statistično, ni nikogar ali pa jih je celo več, kot sem rekel, je v njem utrdilo prepričanje, da gotovo vem, kdo sta, in da nista samo dva. Ob tem je postalo vprašanje, ali me Goran noče ali ne more razumeti, povsem drugotnega pomena ...
Kako se je razpletlo, bom nekoč - če bo le čas - moral razložiti v daljši zgodbi. Že zdaj pa lahko povem nauk, ki sem ga izluščil iz vsega skupaj in se ga pozneje opažal tudi v zahtevnejši strokovni literaturi: predsodke lahko včasih razbije samo osebna izkušnja. Racionalni argumenti so tratenje časa oziroma pesek v oči za tiste, ki ne zmorejo sprejeti nemoči racionalnega.
O tem težkem spoznanju pripoveduje tudi otroška povest Bo res vse v redu? Cvetke Sokolov. Govori prav o tem, kakšno sizifovo delo so racionalni poskusi, da bi razbili predsodke. Celo pri modrih ljudeh! Einstein ni zaman potarnal, da je lažje razbiti atom kot predsodek. Pri tem je pravzaprav drugotno, da se predsodek tiče prav sprejemanja homoseksualnosti. Lahko bi bil tudi kakšen drug predsodek, vprašanje ostaja enako - res ni mogoče spoznati osnovnih človeških resnic drugače, kot da se najprej pošteno izgubimo? Je res tako težko razumeti, da smo lahko ljudje samo, če smo ljudje? In da to ni pravica, ampak dolžnost?
Prepričan sem, da bo bodočim "Goranom" lažje razložiti statistiko, če jim bo kdo poprej prebral Bo res vse v redu? Ne zamudimo priložnosti. Čas je v takih primerih vedno pravi.

O trilogiji v štirih delih (Elena Ferrante: Neapeljski cikel)

Karma je bič, pogosto porečejo v slengu današnji srednješolci. Septembra sem kot novopečeni razrednik  odšel s svojim prvim letnikom na tridnevno popotovanje po bregovih Soče: odločili smo se premagati pot od njenega izvira do Tolmina. Že kmalu po začetku poti sem se moral ostro odzvati: če sem hotel ohraniti iluzijo, da pohajkujem z gimnazijci/kami, ne pa z veteransko sekcijo avtomehanikov, ki je ravnokar izvedela, da naslednje leto ne bo dobila brezplačnih Pirelli koledarjev, sem moral zagroziti, da bodo kletvice, psovke, vulgarizmi, in kar je še tega prostačenja, ostro kaznovani! S sklecami! Ena kletvica, deset sklec ... 

Če mi boste očitali srednjeveške metode, bom moral najbrž pod težo dokazov klecniti. Domnevam tudi, da mi izjemne učinkovitosti te metode ne boste šteli med olajševalne okoliščine - vseeno pa povem, da je dijaška govorica nenadoma postala tako izbrana, da bi nam jo zavidali tudi na diplomatskih srečanjih najvišjega ranga. 

Gotovo pa vas potolaži in uteši dejstvo, da se je tudi ta kazen - tako kot vse kazni - "karmično" obrnila proti svojemu (m)učitelju. Najprej tako, da so milozvočno vzdušje semtertja skalili pobalini, ki jim sklece niso povzročale težave in so kazen izrabljali za dokazovanje pred sošolci/kami. A to sem še prenesel. Huje mi jo je zagodla italijanska pisateljica Elena Ferrante (to je njen psevdonim) s svojim znamenitim Neapeljskim ciklom v treh zašpehanih knjigah. Tik pred odhodom na spoznavni tabor sem namreč obstal malo pred koncem tretjega dela. Želja, da bi se po več kot tisoč straneh čim prej prebil do konca in izvedel, kam je izginila nesrečna Lina, je bila tako močna, da sem debelo knjigo nosil s seboj v nahrbtniku (kot da ta ni bil dovolj težak), ponoči v šotoru porabil celotno baterijo mobitela, zjutraj pa se zgodaj zbudil in bral naprej. Dijaki so na račun knjige pridobili podaljšano spanje, ko pa je vendar bilo treba vstati in jih zbuditi, sem pospravljanje od dežja premočenega šotora prepustil kolegici. V zameno sem ji glasno bral in komentiral dogajanje v knjigi, česar, kot mi je pozneje posredno priznala, ni razumela kot enakovredne odškodnine. Glede na to, da sem se pravzaprav glasno pogovarjal sam s seboj, ji ne morem ničesar očitati. 

Naj skrajšam - ko sem prebral do konca, sem zaprepaden ugotovil, da tretji del ni zadnji del!!! Da gre za tetralogijo in da obstaja še en del, ki ni preveden, jaz pa sem, kar se italijanščine tiče, na "porkamotorka" ravni. V tistem trenutku me je samo moja visoka zmogljivost samonadzora, ki bi mi jo bržčas zavidal tudi marsikateri član angleške kraljevske družine, rešila pred tem, da se s spoznavnega tabora ne vrnem kot izklesani bodibilder. Bil sem tako zafustriran, da bi številu sklec zlahka dodali še ničle, ki se zapisujejo na pogodbene avanse slovenskih gradbenih baronov. A sem tam, na Soškem, ostal ledeno tiho, pa čeprav je bilo to skoraj pogubno za moj srčno-ožilni sistem. Ne bom pa ostal tiho na blogu. Vsi, ki še niste brali Neapeljskega cikla - ne berite ga, dokler še niso izdali četrtega dela!!! In dokler vam ne zaprisežejo, da je to resnično zadnji del. Porkamadona! Eh, spet sklece ... Karma je bič. 

P.S. Ker slovenskega prevoda še vedno ni, jaz pa sem se zaklel, da leposlovja ne bom bral v tujem jeziku, sem četrti del prebral v hrvaščini. :) In dokončno doumel, da smo v 21. stoletju dobili prvo klasično delo. 

MOJTEK (Marjan Žiberna)

Med letošnjim evropskim odbojkarskim prvenstvom smo v silnem navdušenju nad uspehom naših odbojkarjev spregledali, da je padla pomembna trdnjava urbanosti - tudi pred odbojkarskimi tekmami so se začeli vrteti odojki in Golica. A naj bodo športni uspehi še tako veliki in naj Golica z odojki še tako preplavlja slovenske športne terene, sem prepričan, da lahko urbani snobi vselej računamo na poslednje pribežališče pred odojki - atletiko! Četudi bi slovenski atleti in atletinje v naslednjih letih pobrali vse zlate kolajne na olimpijskih igrah (kar je sicer podobno verjetno, kot da Slovenija še letos pošlje raketo na Mars), bodo atletske steze večinoma ostale imune pred ruralnim (kiče)rajem. Vsaj dokler se bodo po njih poganjali atleti, kot je Marjan Žiberna.
Ne verjamete? Preberite Mojtek in načeta vera v urbano(o)st se vam bo trikratno povrnila. Tudi sam avtor sicer ne more docela pojasniti, zakaj s(m)o se mnogi - čeprav rojeni v klenih narodnozabavnih okoljih - uprli vsenavzoči ideji, da je v prostem času, recimo ob nedeljskih jutrih, najbolje žagati drva. In se na grozo svojih bližnjih ter v posmeh okolici zapodili v športnih copatih po gmajni ... A hkrati je jasno, kako izbire ni (bilo) in kako so (bile) sirene teka preprosto preveč zapeljive: zvabile so nas daleč stran od "drv" na raznorazne nekoristne "Nanose", dokler se pod večer nismo vrnili poklapani kot kakšni pobegli cucki. In hitro nasekali drva, še preden smo si drznili prestopiti domači prag ter se soočiti z očitajočim pogledom slovenskih mater (z ruralnim kozmičnim redom se pač ni šaliti). Tisto "nekaj", kar nas je zvabilo, da smo skoraj vsakodnevno odklonili "skodelico kavo", je tudi najboljša zaščita pred kulturo "odojkov" - naj se sliši še tako nenavadno. Zaščita, zaradi katere smo ostali imuni na pritiske okolice tudi potem, ko je tek iz nekoristnega početja postal modna muha.
V kratkih in humorno obarvanih Žibernovih zgodbah mrgoli drobnih življenjskih modrosti. V tolikšni meri, da človeka obide slutnja, kako je pisanje o teku samo pretveza za prikriti duhovni priročnik. In tek samo dolga romarska pot k samemu sebi ... A ne ustrašite se. Tako kot v Mojemteku ni prostora za kičasto ruralnost, je tudi ni za novodobne (new age) ideje, npr. o tem, kako lahko dosežemo vse, kar si želimo in da so omejitve le v naši glavi. "Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel," z navidez neprizadetim tonom zapiše Žiberna. Tonom, ki ga lahko dosežemo šele po dolgotrajnih bojih s samim s seboj. S tistim tonom torej, s katerim se podajajo modrosti. Ali beži od vrtenja odojkov.

NORMA (Marjan Žiberna) - roman, ki ga lahko samo pretečemo

Lansko leto junija sem se udeležil GM4o – gorskega maratona štirih občin (Tolmina, Bohinja, Železnikov in Cerkna), ki s svojimi 5000 metri višinske razlike na dobrih 42 km predstavlja enega izmed težjih tekov v Sloveniji. Ne morem reči, da nisem slišal svaril ljudi, ki so se ga že udeležili in ga preklinjali. Prav tako ne morem reči, da nisem vedel, kako moji kondiciji že dolgo sveti rumena lučka in da se premikam naokrog v rezervi – še kakšen DM-tek bi bil takrat prehuda preizkušnja, kaj šele gorski maraton. Ne, dobro sem vedel, v kakšen pekel sem startal ob 8.00 zjutraj, a me to ni prav nič zaustavilo; kot ni nobenega tekača, ki se je pognal po progi s ciljem, da premaga oziroma prehiti samega sebe (jaz sem se prehitel že po prvem kilometru). In to so bili, kot sem lahko videl, vsi: od prvega do zadnjega in še vsi vmes, ki so popadali dol. Ko sem sedem ur pozneje na cilju žvečil enolončnico in se pošiljal v ***, sem se hkrati že zavedal, da sam sebe blefiram. Ne bo minilo leto ali dve (ali pa tri, saj je vseeno), pa se bom nekega junijskega jutra ob 8.00 spet ogreval na štartu v Podbrdu. Ker je ta GM4o pač nekaj najbolj tekaškega, kar poznam – nikjer drugje kot prav pri teku, sem lahko (precej varno – vsaj v primerjavi s kakšnim alpinizmom) raziskoval in premikal meje svoje vzdržljivosti in zaznaval telo na področjih, ki so bila do zdaj samo bele lise. In to ne samo za to, da bi risal nekakšne zemljevide terre incognite. Tek je res sam po sebi zelo kolumbovsko početje, a to, vsaj zame, ni ne cilj ne namen. Cilj tega odkrivanja je v nečem drugem. Na kratko in v prispodobi: cilj teka je enak temu, da zjutraj na tešče poješ živo žabo – pravijo, da se ti nato čez dan ne more zgoditi nič kaj hujšega. To (mi) daje tudi tek. Vsi poznejši napori v vsakdanjem življenju so pogosto videti smešni v primerjavi z napori, ki sem jih doživel pri teku. Napori, ki se jih premagal, mi dajejo moč, da v soočanju z življenjem manj dramatiziram in precej mirneje opazujem stvari takšne, kot so – morda najbolj pomembna veščina, kar se je učim.
Podobno je pri književnosti. To, kar s tekom spoznavam in pridobivam pri svojem telesu, lahko s književnostjo pri svoji duši/duševnosti: ko skozi zgodbe požiram "žive žabe", sem v realnem življenju dodobra precepljen in varnejši pred raznimi pretresi (In mislim, da zaradi te povezave ni naključje, da je prav tek med vsemi športi najbolj povezan s književnostjo – prav z nestrpnostjo čakam dan, ko se bo v književnosti na enak način kot t. i. tekaški roman uveljavil npr. pojem „nogometnega“ ali „smučarskega“ romana - a se mi zdi, da se bom kar načakal. Treniral sem kar nekaj športov, a takih „homerjev“, kot sem jih srečal v teku, nisem srečal nikjer drugje.)

„Don't call pretty Peggy,
she can't hear you no more.
Don't leave no message
'round her back door.

They say the old lauhging lady
been here before.
She don't keep time,
she don't count score.

… se začenja roman Norma. Citat iz pesmi Neila Younga je zapisan kot motto. Ko sem ga prebral, sem se počutil kot na startu GM4o – popolnoma nepripravljen na preizkušnjo, ki me je čakala, a zato nič manj trmasto zavezan, da grem do konca. Nisem se slepil: postaviti verze tako radikalno melanholičnega pesnika, kot je Neil Young, na začetek romana je čisto dovolj pošteno svarilo vsem, ki se marinirajo v kakšni duševni bolečini, da takoj odložijo branje. Svarilo, servirano na popolnoma enak način kot organizatorji GM4O s podpisi izjav opozarjajo vse udeležence, da tečejo na lastno odgovornost. Žiberna na začetku romana resda ne zahteva bralčevega podpisa, da se polno zaveda, kaj pomenijo verzi Neila Younga, a je že na prvih straneh dovolj iskren in ekspliciten, da bi na sodišču padla vsaka tožba bralca, ki bi tarnal, da ga je konec romana nokavtiral. Glavni lik in pripovedovalec med izbiranjem ustrezne glasbe pravi takole:
„V rokah sem že imel Neila Younga, katerega velik fen sem postal, potem ko mi je s svojim jokavim glasom nehal iti na jetra. Vendar sem si premislil in se odločil za Vana Morrisona. Moje dobro razpoloženje vendar ni bilo tako čvrsto, da bi tvegal, da si ga sesujem z Youngom /.../.“
Če bralec tudi takrat ne pokapira, kam pelje zgodba, potem mu bog pomagaj: zlato (dramaturško) pravilo pravi, da mora puška, ki se pojavi v prvem dejanju, počiti (najpozneje) v zadnjem. V romanu Norma je puška Neil Young (melanholija).. In Žiberna, kot odličen pisatelj, seveda ne pozabi, koga je omenjal v prvih poglavjih … Da skrajšam – ob koncu Norme sem se jezil na enak način, kot sem se jezil po koncu GM4O. Le kaj mi je bilo, da sem se spustil v to, če sem pa vedel, da bo konec tak, kot bi ga napisal Neil Young – ubijalski! (In če ne bi osebno poznal Marjana Žiberno, bi bil prepričan, da je roman pod psevdonimom napisal Neil Young.) Vem, vem ... Prav zato. Ko je GM4o minil, sem vedel, kako bom tekel naslednjič: kje bom bolj previden, kje bom pospešil, kaj bom izdatneje treniral … In spremenil žabo v čokoladni piškot. Tudi ta roman je odprl vrata, za katera do zdaj nisem niti vedel, da so v meni, kaj šele, da so zaprta; sprva sem obtoževal Žiberno, da je psihološko premalo motiviral ravnanje junakov, posebej dr. Žabota in Norme, in da je na koncu vse skupaj preveč privlečeno za lase, zdaj pa se sprašujem, kot se pogosto pri književnosti, česa ne vem, da bi lahko razumel, kakšni so vzgibi, ki pripeljejo ljudi v takšne bolečine, da storijo to, kar stori Norma … Kako ranjen mora biti človek, da ljubezen izraža na tako boleč način? Ne vem.
Nekaj pa vem. Norma ni tekaški roman (samo) zaradi tega, ker je glavni lik tekač. To je enako površno, kot če bi rekli, da je vojni roman vsaka zgodba, v kateri poči puška. Norma je odličen „tekaški roman“, a ne zaradi tega, ker se v njej pojavi tek oziroma tekač. Tekaški roman je zaradi tega, ker bralca spremeni v „tekača“: človeka, ki razmišlja in dela vse, da doseže Normo, pri tem pa tvega, da bo "podoben hrčku, ki v kletki poganja svoje kolo, ne da bi se kamorkoli premaknil“.
In še nasvet, če se boste odločili za branje Norme: „Štimajte satove, vežite pertle, zaustavljanja nema!“

MAGI - kao da je bilo nekad: ilustrirana drama u pet činova (Dušan Vesić)

Na waldorfski šoli ima izjemen pomen branje biografij: na umetniški način predstavljajo posameznika z vsemi njegovimi željami, potrebami, hrepenenji v družbenem in zgodovinskem kolesju časa, v katerem živi. Biografije omogoča razvijanje sočutja do ljudi, saj razkrivajo, da za besedami in dejanji, slavo, nacionalnostjo, barvo kože, spolom, spolno usmeritvijo, političnimi nazori, premoženjskim stanjem ... stoji - človek. Oziroma drugače povedano: biografije pomagajo spoznati, da je v vsakem človeku nekaj človeškega. Tudi v najbolj nečloveškem.

V katerem razredu bi lahko predstavili biografijo "Kao da je bilo nekad" o Magi Stefanović, klaviaturistke ene najbolj znanih jugoslovanskih skupin EKV? Ne, ne v osnovni šoli! Tudi v srednji šoli ne prej kot v četrtem letniku. Iz enostavnega razloga: njeno življenje je vse preveč človeško, nič človeškega ji ni bilo tuje. Tega je toliko, da bralca, ki ne bi bil zmožen vzdržati pogleda na vso to človeškost, lahko hitro premami možnost, da jo gleda le kot angela ali kot hudiča. In pri tem zgreši ranjenega človeka v Magi.

Če bi jo gledali kot angela, bi osupnili: kot učenka, dijakinja in študentka je poznala samo petice, v klavirju je tako blestela, da so jo skupaj z Ivom Pogorelićem povabili na študij klavirja v Moskvo, že med študijem arhitekture je osvajala mednarodne nagrade za svoje projekte, igrala je v enem od najbolj znanih jugoslovanskih rock bendov EKV, njeni oboževalci, ki jih res ni bilo malo, so jo imenovali "socialistična princesa" ... Njena lepota in otroška duša sta začarali skoraj vsakogar, ki jo je srečal: tudi pisca biografije Dušana Vesića, ki se je moral, da bi se zavaroval pred njenimi silnimi čari, ranjen odmakniti. Kajti - kot vsak človeški angel - je imela mračen protipol: zloraba trdih drog jo je privedla v življenjske situacije in pred odločitve, ki jih ne bi privoščili najtežjim sovražnikom ... Njena smrtna agonija je v posmeh vsem idejam, da umremo tako, kot živimo - ko bi usoda v resnici upoštevala to, kar je Magi ustvarila in za kar je živela, bi se po njeni smrti gotovo ne spraševali, kdo bo plačal pogreb. "Zdelo se je, da so bile samo tri smrti v spominu živih tako šokantne: smrt Josipa Broza, smrt Jugoslavije in smrt Margite Stefanović"  (Dušan Vesić).
Morda bi naše življenje ne smeli ocenjevati po naši smrti, temveč po vprašanjih in odgovorih, ki jih zapuščamo za seboj. Koliko globokih vprašanj odpira njeno življenje! Z njimi bi lahko učitelji zapolnili številne ure filozofije in etike v 4. letniku. Najširše vprašanje zadeva vse nas: kako lahko družba poskrbi za tiste med nami, ki jih izjemna nadarjenost (Magi je imela absolutni glasbeni posluh) onemogoča, da bi razvili absoluten posluh za življenje? Kako bi lahko spremenili družbo, da bi v njej obstali tudi "naivni" ljudje? Veliko vprašanj nas nagovarja intimno: kako naj, na primer, svoje travme reši oseba, ki ji je prepovedano govoriti o svojih občutjih? Kako o zlorabi spregovoriti, če so storilci tisti, ki so nam najbližji in od katerih smo najbolj odvisni? Kako spregovoriti o zlorabi, če družba take vrste zlorabe niti ne prepoznava kot zlorabo (Magino življenje je bilo do odraslosti povsem podrejeno ambicijam njene mame)? Kaj storiti, če se v življenju ne smeš ukvarjati s tem, za kar si najbolj nadarjen (Magi je odhod na moskovski konzervatorij prepovedala mama, češ da so vse pianistke "kurbe")? Kako obstati v življenju, ko umrejo vsi pomembni ljudje okrog nas (pred Magino smrtjo umrli njeni starši in vsi člani benda)? Kako živeti, če se lahko družiš z vsakomer, le s sabo ne? Koliko izgub lahko v življenju prenesemo oziroma kolikokrat se lahko poberemo? 

Priporočam, če lahko prenesete pogled na vso to silno človeškost v njej.

SEDMA REPUBLIKA (Ante Perković)

 

Delo, v katerem sem se zavedel, da je pomemben del moje kulturne in jezikovne identitete povezan z rock kulturo, ki sem jo aktivno "konzumiral" v osemdesetih in je po letu 1991 poniknila v ponorjih nacionalizma. In da pravzaprav med poslušanjem Haustora, Azre, Idolov, EKV, Balaševića ..., branjem Branka Čopića, Danila Kiša, Momo Kaporja, Dobrice Čosića ..., niti ni šlo več za kakšna medkulturna srečanja - samo še jezikovna; da obstaja generacija, ki ima dva kulturnojezikovna potna lista - nacionalnega in potni list "sedme republike". Kako živa je bila ta kultura, potrjuje velika količina (nacionalistične) energije, ki je bila potrebna, da se jo zatre in diskretira z "jugonostalgijo". Knjiga je spomenik in opomnik tega, kako hitro lahko izginejo pomembni kulturni dosežki. In hkrati tudi tega, kako trdoživa in neuničljiva je kultura, kadar izhaja iz same biti našega žitja in bitja. Ali kot smo zapisali ob njenem izplutju:
"Sedma republika je strasten poklon kakovostni rock glasbi in njenim protagonistom, tako iz zaključnega obdobja nekdanje skupne države kot tudi v desetletjih, ki so sledila razpadu in vzpostavitvi novih entitet. Toda ne gre za popis tega dela (čeprav ima tudi te elemente), temveč se primarno posveča vprašanju, kako lahko popularna glasba preživi v času političnega in vojnega terorja.
Ante Perković izdatno analizira tisti del jugoslovanskega pop-rocka, ki se je opredelil nacionalno in politično in je s svojim delovanjem začel podpirati ter opravičevati vojne spopade, ozemeljske težnje, nacionalistično mitologijo ter sprego politike in kriminala. Na drugi strani seveda prikaže tudi zahtevno usodo tistega dela pop glasbe, ki je vsemu navkljub ostal zvest nadnacionalni ter pacifistični ideji rokenrola, in v tem najde tudi kanček upanja za otok, ki ga utopistično poimenuje »sedma republika".

NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Milan Kundera)

Ko sem prebral Neznosna lahkost bivanja, se je ponovila zgodba s "Mustrom": nemudoma sem šel do Delavske knjižnice in knjižničarko vročično prosil, naj mi dajo vse, kar je napisal Milan Kundera. Še danes ne vem, kako me, mulca smrkavega, ni preprosto napodila, naj jih lepo poiščem sam: očitno so bile moje oči tako fanatične, da se ji je vsako ugovarjanje zdelo preveč tvegano. Prinesla je kupček knjig. Vse sem vzel (Neznosne lahkosti bivanja pa, mea culpa, nikoli več vrnil). Nato sem si vzel še nekaj - prosto. In začel se je bralski maraton ...
Kundera me je tako prevzel, da sem se - pod vplivom kitajskih starčkov iz Vzhodno od raja, ki se deset let učijo hebrejsko, da bi prebrali izvirno zgodbo o Kajnu in Ablu - nato vpisal na češki lektorat pod vodstvom gospe Helene Pollakove. Po dveh letih sem Kundera lahko prebral še v češčini. In ugotovil, kako je v češčini napisan precej bolj preprosto.
Tako kot Steinbeck je tudi Kundera mojster opazovanja človeških značajev: ljudi, njihova dejanja, besede in motivacije utemeljuje tako suvereno in natančno, da se to zdi najlažja stvar na svetu. In najpomembnejša.
In če Vzhodno od raja opominja, da je Biblija neizčrpen vir človeških arhetipov, Neznosna lahkost bivanja opozarja, da je to tudi antika. Kunderova razlaga in uporaba Ojdipove zgodbe v tem romanu me je opozorila, da je Freudova razlaga Ojdipa samo Freudova razlaga. In da so možne tudi kakšne druge. Kakšno olajšanje!

VZHODNO OD RAJA (John Steinbeck)

 

Skoraj pri vsaki obravnavi Biblije pri književnosti se pojavi odpor pri tistih dijakih, ki niso verni: "Kaj nam je tega treba!"
Vprašanje je resno. Reči "ker je tako v učnem načrtu in ker tako zahteva matura", bi bilo pilatovsko (cinično). Zato še pred začetkom obravnave ponavadi obravnavamo vse možne frazeme, ki so se zasidrali v vsakdanjem jeziku (npr. prepovedani sad, grešni kozel, sodni dan, leto suhih krav ...), nato pa si pogledamo, kako silen je vpliv v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi ... in, konec koncev, v punku (npr. Osmi dan Pankrtov). Po navadi sem strinjamo, da je osnovno poznavanje dobro, saj nam omogoča bolje razumeti stvarnost, ki nas obdaja (kaj o njej in njenem vplivu menimo, pa je seveda druga stvar). Da o zgodovini in prihodnosti ne govorimo.
Bogve (dobesedno), kako prepričljiv bi bil pri tem zagovoru, če ne bi v mladosti bral Steinbeckovega romana Vzhodno od raja. Ko bi vsi teologi do Biblije pristopili tako neobremenjeno, poglobljeno in spoštljivo do njene večpomenskosti, bi se hitro pokazalo, da je Biblija neizčrpen vir arehtipskih zgodb o marianskih globinah človekove narave. To npr. vedo kitajski starčki v romanu, ki se odločijo deset let študirati hebrejščino zgolj za to, da bi razumeli zgodbo o Kajnu. Naj je še tako oddaljena njihovi kulturi, zaslutijo v njej vrednost, ki je vredna njihovega truda (in zadnjih let življenja).
Prosim, ne ustrašite se, da je roman slabo prikrit izgovor za teološki spis. Nikakor - v ospredju je zgodba o kalifornijskih družinah, ki doživljajo svoje vzpone in pade. Zgodba, ki tako zagrabi, da se od knjige ni moč odtrgati. Prej kot teološki spis je študija človeka: Steinbeck je namreč izjemen poznavalec človeške narave, še posebej njenih stranpoti in slepih ulic.
In ideja romana? Zelo slovenska. Takole pravi Steinbeck: "Zakaj navzlic svojim slabostim, navzlic svoji umazanosti in navzlic temu, da si ubil svojega brata, lahko še vedno izbiraš!"

ČAS NEDOLŽNOSTI (E. Wharton)

Najboljši romani so tisti, ki razbijajo naše iluzije. Čas nedolžnosti Edith Wharton na prafaktorje raztrga eno izmed največjih - idejo, da moramo za uresničitev svojih sanj le potrpežljivo čakati na trenutek, ko padejo zadnje ovire: ko bomo imeli dovolj denarja, ko se bo spremenila zakonodaja, ko bomo dovolj stari, ko bodo odrasli otroci, ko bomo imeli več časa ... Tudi glavni junak Newland Archer v tem romanu čaka - čaka, da umre žena in mu bo staromodna družba dovolila zaživeti z ljubico, grofico Oleansko.
Ta trenutek dočaka. Na starost. Vse ovire padejo: žena umre (in blagoslovi njegovo zvezo, za katero je vsekozi vedela), čaka ga grofica, podpirajo ga otroci, tudi družba ni več staromodna ... Odpotuje v Pariz, kjer živi ljubezen njegovega življenja. Toda šele pred njenih pragom se zave, da tisto, kar je padlo, niso ovire, ampak iluzije. Obsedi na klopci v parku, zavedajoč se, da je to zanj resničnejše, kakor če bi šel gor.
Presenečenemu sinu, ki ga je pripeljal v Pariz in ne more razumeti, zakaj oče ne želi h grofici, nato reče nekaj, zaradi česar še zmeraj poskušam razumeti, kaj v resnici pomeni to, da si "staromoden". In se sprašujem, ali ni staromodnost včasih samo drugo ime za radikalnost? Ali obratno?

MLADOST NA STOPNICAH (Anton Ingolič)

Na waldorfski gimnaziji morajo dijaki v 3. letniku izbrati svoj enoletni zaključni projekt, ki mu pravimo tudi waldorfska matura. Lansko leto me je za mentorstvo zaprosil dijak, ki je želel preteči (mali) maraton. Seveda, z veseljem: oblikovala sva načrt, ki se je izkazal za dobrega - na letošnjem ljubljanskem maratonu je pod vodstvom trenerjev AAK Slovan (tek.si) suvereno odtekel mali maraton z odličnim rezultatom za prvič (in še posebej zato, ker sem ga vseskozi bremzal v skrbi, da se ne prekuri). Del tega načrta pa nikakor niso bili le tedenski ali mesečni načrti teka. Nak! Tek je najprej miselna, šele nato športna rekreacija, je bila osnovna teza projekta. Za teoretični del projekta sem mu tsako naložil tudi branje knjig, povezanih s tekom. Prva na listi je bila Mladost na stopnicah Antona Ingoliča. Preprosta zgodba o vihravem fantu, ki zabrede v težave. Krivulja njegova življenja se obrne šele, ko začne trenirati v atletskem klubu ... (če ne verjamete v tezo, da zmore tek spreminjati negativo v pozitivo, si poglejte dokumentarni film Maraton! (Free to run) in videli boste, kako dramatično so se začeli spreminjati temni predeli New Yorka, ko je skoznje - dobesedno - stekel newyorški maraton). Ko sem knjigo prebral kot otrok, sem vedel, da je tek drugo ime za "to je to". In ne bodi len, sem se na začetku 8. razreda samostojno vkrcal na mestni avtobus in s supergami na nogah odpravil na bežigrajski centralni stadion. Nikogar nisem poznal, nisem vedel ne kdo ne kdaj trenira tam. Le zdelo se mi je, da bi atleti pač morali biti na stadionu. Če že kje ... In res. Tam je bil s skupino atletov legendarni trener AK Olimpije - Lojze Pungarčič. In tako se je začelo ... obračati navzgor.
"Tekaške" knjige rad berem še danes, ko so se razvile v prav poseben žanr. Med leposlovjem mi je poleg Mladosti na stopnicah ljub tudi triler Maratonec (Marathon Man, William Goldman) in roman Norma Marjana Žiberna, med neleposlovnimi deli pa priporočam Rojeni za tek C. MacDougalla in O čem govorim, ko govorim o teku H. Marukamija. Če vas bo žanr zagrabil, pa kar povprašajte - dobrih knjig je še kar nekaj. 

POLITIKIN ZABAVNIK

Pomembno vlogo pri oblikovanju mladih bralcev je imel v osemdesetih Politikin Zabavnik, tedenski časopis, ki je sistematično vzgajal bralske nadobudneže po celotni SFRJ. Tedensko je nudil različne stripe, ZF-zgodbe, zgodovinske odlomke ... Edino, kar bi jim lahko očital pri tem razvetljenskem projektu je bilo očitno izmišljevanje zgodbic pri rubriki "Saj ni res, pa je": še danes se mi zdi, da je moralo celo uredništvo sodelovati in umirati od smeha, ko so si izmišljevali te zgodbice. O pomenu, ki ga je imel za razvoj stripa, pa so objavili dober članek v Pogledih (http://pogledi.delo.si/knjiga/kako-je-zabavnik-resil-slovenski-strip)

RDEČI ALARM (Tomaž Lavrič)

 

Pogovorimo se o klasični književnosti. Moja teza: požig aleksandrijske knjižnice je malenkost v primerjavi s škodo, ki jo je storila klasična književnost.
Vem, to moram kot učitelj književnosti dobro utemeljiti. Klasično književnost opredeljujejo mnoge definicije, ki jim je skupno eno - zelo so na trhlih nogah. Opredeljevanje, kaj je kakovostni vrh določenega obdobja, je namreč zelo težko utemeljiti samo na estetskih kriterijih (že to, kaj so estetski kriteriji je tema, ki daleč presega takele poste). Določa ga tudi vrsta zunajliterarnih okoliščin (zgodovinskih, socialnih, osebnih ...): primer ameriškega kantavtorja S. Rodrigueza, o katerem sem pisal pred kratkim in katerega izjemna plošča je bila v ZDA skoraj povsem spregledana, je zgovoren primer. Ali celotni jugorock - ste kdaj opazili kakšno njegovo ploščo na lestvici najboljših svetovnih plošč? Dokler je ne bo, se na te lestvice ... požvižgam.
Definicija klasične književnosti je bila skozi zgodovino zelo preprosta: to je bilo večinoma to, kar so prebrali in cenili ostareli doktorji literarne zgodovine (večinoma beli moški) ter nato uvrstili v šolski kanon/berilo. Samo to. Česar niso prebrali, je ostalo v trivialni književnosti (ali še v tej ne). In mislim, da se lahko brez težav strinjamo: to, kar radi berejo in cenijo ostareli doktorji književnosti, najbrž niti približno ne bo všeč šolski mladini, ki mora to (prisilno) brati. Prisilno branje klasične književnosti v osnovni šoli je bilo zato (vsaj še v mojih časih) približno enako, kot če bi učitelj telovadbe nekega dne rekel: "No, danes gremo pa preteči maraton - to je res klasika teka!" Ne, tako kot do maratona je tudi do klasične književnosti potrebno ogromno malih, z vidika maratona trivialnih tekov.
A stvari se spreminjajo; kot bi rekel Bob Dylan: "For the loser now / Will be later to win /For the times they are a-changin". Mladina je k sreči vedno kot voda: povsod najde pot. Do dobrih knjig (ali česa drugega). Tudi moje najboljše poti so bile pogosto izdolbene skozi jez klasične (šolske) književnosti.
Recimo: zaradi katere knjige sem zapustil knjižnico na Brdu in se vpisal v ogromno Delavsko knjižnico (današnja Knjižnica Otona Župančiča)? Ne, to ni bila klasika. "Samo" Miki Muster. S šolo so nas nekega dne peljali pogledati največjo ljubljansko knjižnico in v trenutku, ko sem opazil, koliko izvodov "Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika" imajo, sem bil odločen, da se v knjižnico vrnem in vpišem takoj, ko me "tovarišice" izpustijo domov. Tako se je to zgodilo (čez nekaj ur sem že stal za pultom in molel visoko v zrak vse potrebne dokumente in dinarje). In "ljubezen" med menoj in KOŽ-om je še vedno zelo monogamna (in kar se mene tiče, KOŽ s svojo izjemno zbirko knjig zadostuje do konca življenja).
Kdaj sem resnično razumel, kaj je to "personalni pripovedovalec"? Ne pri temu mi ni pomagal Kosov "Očrt literarne teorije" ali Kmeclova "Mala literarna teorija". Popolnoma sem razumel ta pojem ob branju nekega pustolovskega romana, ki je govoril o "indiana-jones" lobanjah, vendar tako, da je zgodbo opisovalo več različnih prvoosebnih pripovedovalcev. Prav ob tej knjigi - kakšna ironija, niti naslova se ne morem spomniti - sem prvič globinsko razumel, kako je moja percepcija stvarnosti samo ena izmed.
 Lavričev Rdeči alarm ima na moji polici častno mesto "klasike". Ne samo kot odlična knjiga: je tudi poklon vsem punk in rock besedilo, ki jih žal ostareli doktorji književnosti nis(m)o uspeli prebrati in uvrstiti v šolska berila, poklon vsem klasičnim delom, ki nikoli ne bodo klasična. A kot rečeno: "For the loser now / Will be later to win For the times they are a-changin'.
P.S. Izbor seveda ne govori o tem, da sem bil nevemkakšen punker. Moje najbolj divje dejanje - no, kar se spomnim - je bilo to, da sem neke študentovske noči pijan pred Moderno galerijo odrecitiral celotno zbirko Svetlane Makarovič na pamet. Kar po punkovskih kriterijih res ni bogve kaj (nekaj babic sem pa vseeno prestrašil).

OSLOVSKA LETA (Branko Čopić)

Najboljše pisatelje ni težko prepoznati: o življenju pišejo tako resnično, da ne moremo zadržati smeha. Naj je zgodba še tako tragična. Oziroma prav za to: spoznanje, da za naše nesrečne usode niso toliko krivi drugi, npr. vlada, kapitalizem, komunizem, muhavost bogov ali karma, položaj zvezd in planetov, temveč predvsem naša lastna neumnost, zaletavost, trma, kratkovidnost, nepremišljenost ..., deluje odrešujoče. Še posebej - to je pravzaprav pogoj - kadar pisatelji stvarnost opisujejo brez kančka moraliziranja; v takem primeru je smeh, če premoremo vsaj za dva "trumpa" samokritičnosti, zagotovljen (trump = mednarodna enota za en miligram samokritičnosti). Nekje na sredi branja sicer opazimo, da je smeh pravzaprav skrbno zamišljen tobogan, s katerim pretkani pisatelji poskrbijo, da vse hitreje in vse bolj neustavljivo drsimo proti tragičnemu koncu. A tudi to spoznanje je pravo olajšanje za vse, ki vemo, da proti tragičnemu koncu vodi tudi vrsta drugih, precej bolj trnjevih poti.
Branko Čopić je tak avtor. Kdor je prebral Oslovska leta, povest o življenju dijakov v bihaškem internatu, ali Doživljaje Nikoletina Bursača mu je jasno, o čem govorim. Življenje, polno nesrečnih nezgod in prigod, nasilja, tepeža, vragolij in na koncu tudi smrti, je napisano tako duhovito, da si človek želi biti zraven. Včasih se mi zazdi, da mora biti v nebesih en tak kaliber pisatelja, kot je Branko Čopić: človeško "jebo" na Zemlji gotovo opisuje tako duhovito, da si tisoče in tisoče duš vedno znova zaželi, da bi prišlo nazaj in preživelo še kakšno muk polno življenje. Drugače si tega fenomena ni mogoče razložiti.
Ko sem prebral Ćopičev življenjepis, me je pretresel njegov konec - ubil se je s skokom z beograjskega Savskega mosta. Kako je mogoče, da tako duhovit človek tako obupa, sem se  naivno spraševal. Danes, ko bolje vem, kako tesno sta prepletena smeh in trpljenje, razumem bolje. Tudi zato, ker vem, kako tesno sta povezana pisanje in trpljenje: življenjepisi E. A. Poa, S. Jesenina, Puškina, T. Williamsa, J. Kerouaca, E. Hemingwaya, R. M. Rilkeja, Rumija, D. F. Wallacea, F. Prešerna, I. Cankarja, E. Dickinson, V. Woolf, G. Maupassanta, E. Pounda ..., so več kot zgovorni. Če kaj, me je Branko Čopić naučil, da se najbolj duhoviti ljudje ne šalijo. Ko se nam zdi, da se šalijo, le brez cenzure opisujejo življenje.
Še nečesa me je naučil, Branko Čopić. Da človek ne sme biti - oprostite izrazu, ampak boljšega ni - "pizda". V njegovih delih je kar nekaj takšnih človeških karakterjev; in opisani so tako živo, da človek izgubi vsako voljo podoživeti njihovo usodo. S tega vidika so njegova dela globoko moralna.
Ko je razpadla SFRJ in z njo pojem jugoslovanske književnosti, sem zaslišal v sebi melanholičen glas Branka Čopića:
"Kaj je poba, zdaj pa nisem več tvoj najbolj smešen domači pisatelj, a?"
"Branko," sem mu odgovoril. "Ti boš za vedno moj!"
"A, lej ga, jugonostalgika!" me je zbadal.
"Ne seri," sem bil oster. "Domačih pesnikov in pisateljev se ne menja kot gate."
"No ..." je mencal. "Profesor slovenščine si. Ti bi pa res lahko vedel, da nimam nič z vašo književnostjo?
"Tudi če učiš slovenščino, si lahko karakter. A ni tako?"
"Ja," je priznal.
In tako je ostalo. V moji definiciji domače književnosti je ostal tudi Branko. In ni mu dolgčas: družbo mu delajo tudi Ivo, Dobrica, Momo, Mešo, Danilo ... 

SINOVI VELIKE MEDVEDKE (Liselotte Welskopf-Henrich)

 

V določenem otroškem obdobju me je - kot skoraj vsakega dečka, ki je malo bolj navdušen nad branjem - obsedel Karl May. Prebral sem vse. In ko rečem vse, mislim vse. Toda ko sem odprl prvo knjigo iz zbirke Sinovi velike medvedke vzhodnonemške pisateljice Liselotte Welskopf-Henrich, sem nemudoma vedel, da so bile vse knjige Karla Maya le dolgo pripravljalno obdobje na teh šest knjig o izjemnem življenjskem boju mladega ameriškega indijanca Harke - poglavarjevega sinu. 
Zgodba o žalostnem propadu plemena Dakota in njegovo poznejše životarjenje se prepleta z osebno in dužinsko tragedijo glavnega junaka Harke, ki mora med prodiranjem evropskih kolonialistov najprej gledati klavrn propad svojega očeta poglavarja, nato pa napeti vse moči, da pleme popelje v v prihodnost. Kjer se zdi, da zanje ni več prostora. Vsaj ne takšnega, v katerem bi želeli živeti.
Kako iz dečka zrasti v moža oziroma človeka in kako popeljati sebe in druge v prihodnosti, v kateri te ne sme biti, bi bil najkrajši povzetek te duhovne odisejade, v kateri so besede odveč - Harka je rojen v svetu, v katerem so smiselna in nujna le dejanja.
Tudi tokratni izbor je najbrž predvsem pihanje prahu z zaprašene zbirke šestih knjig. Naj ob tem omenim še zanimiv kulturni fenomen - navdušeni bralci te knjige delujemo kot kakšna skrita bratovščina. Ko zagledamo to legendarno oranžno zbirko na knjižni polici, skoraj vedno sledijo kriki navdušenja. In če boste guglali, o njej ne boste našli skoraj nič (razen prodaje na bolhi), zato pa kar nekaj zapisov na forumih, na katerih bralci govorijo o najljubših knjigah. 
Je že tako: nekatere knjige so slavne, nekatere slavne in brane, nekatere pa samo brane. Sinovi velike medvedke sodijo med slednje.

KRABAT (Otfried Preussler)

 

Brati sem ga začel kot deček, ki je pod vplivom takratne češke nanizanke Arabela na TV Ljubljana verjel, da ni nič boljšega na tem svetu, kot če znaš čarati. Ko sem še tekal naokrog in v polomljeni češčini vpil: "Ja sem Rumburak, a mam čarobni plašt" ...
Krabat - zgodba o dečku, ki sprejme delo v mlinu, ne vedoč, da mu vlada mojster črne magije - me je hitro postaral: če se ga hotel prebrati do konca in odložiti, sem moral odrasti. Nič čarobnega ni v čaranju, me je učila ta knjiga; čaranje - naj bo še tako dobronamerno - je kot heroin: podari ti veličastno iluzijo, da poseduješ neznansko moč, dokler nenadoma ne ugotoviš, da moč poseduje tebe ...
V zameno sem spoznal, kaj je največja moč na svetu: to, da si se pripravljen in zmožen odreči moči. Takrat - in samo takrat - lahko spoznaš stvari, ki so bolj čarobne kot čarovnija.
Knjiga me je naučila še vrsto stvari: da ima vsaka stvar svojo ceno, kdo so "psi vojne", kako se soočati z izgubami, ki jih ne moremo logično pojasniti (in da pravzaprav nobene izgube ni mogoče logično pojasniti), da absolutna moč absolutno pokvari ... Skratka, veliko za eno knjigo.
Roman Krabat je nastal po stari lužiškosrbski pripovedki, ki velja za "slovanskega Fausta" in je v marsičem zibelka sodobnih fantazijskih pripovedi tipa Harry Potter, Gospodar prstanov. Po njej so nastali tudi filmi. 

ČUDEŽNI JOPIČ (Walter de la Marre)

V božičnem času se je na TV Slovenija zavrtel dokumentarec o glasbeniku Sixtu Rodriguezu. V njem se sprašujejo, kako je mogoče, da se glasba tega ameriškega kantavtorja ni nikoli zares dotaknila ljudi v ZDA, pa čeprav je (bila) tako izjemna, da je bil morda v šestdesetih na njegovi ravni samo še Bob Dylan.

Ko bi prebrali zbirko zgodb Čudežni jopič angleškega pisatelja Walterja de la Marra, bi bilo vprašanj gotovo manj. Prva in naslovna zgodba govori o malem dečku, ki skuša preživeti z risanjem podob na uličnih tleh. Sem in tja mu mimoidoči vržejo kakšen novčič - toliko pač, da se nekako pretolče s skorjicami kruha skozi dneve. Njegov trud pritegne pozornost gospoda, ki mu želi pomagati še kako drugače, kot da zgolj meče kovance v dečkov klobuček. Podari mu čudežni jopič, ki v dečku prebudi izjemen risarski dar. In res: ta na ulična tla začne risati tako čudovite podobe, da vsakomur, ki jih vidi, zastane dih. Toda v njegov klobuček nihče več ne vrže niti kovančka ... Konec si, kot se spodobi, preberite sami.

Knjigo Čudežni jopič sem dobil kot otrok. Za rojstni dan. Prinesla mi jo je oseba, od katere takrat nikoli ne bi pričakoval, da bo v roke prijele knjigo, razen če bi hotela zanesljiv podstavek za pivo. A tako je v življenju - dobre stvari pogosto pridejo od tam, kjer bi jih najmanj pričakovali.

Kakor koli. Zame je bil prelomnica - zdi se mi, da sem šele takrat dojel, kaj so lahko knjige -  ne le "ubijanje časa" ali domača naloga. Če so prave, so naprave za teleportacijo v vzporedna vesolja. Občutki po odkritju pa niso bili najboljši. Pravzaprav sem se počutil podobno, ko sem prvič videl morje: nisem vriskal, kot bi pričakovali od otroka, temveč klel, prepričan, da sem ogoljufan za vsa leta, ko nisem vedel zanj (in verjel, da so te smreke in bukve okrog mene najlepše, kar je na tem svetu možnega).

Ko sem odrasel, sem knjigo Walterja de la Mara nesel podpisati Svetlani Makarovič, ki je bila takrat gostja na knjižnem sejmu. Ne vprašajte, zakaj. Pisateljem pač ne dajemo podpisovati knjig drugih avtorjev, toda takrat se mi je zdelo povsem logično, da imata moja dva najljubša avtorja dovolj skupnega, da si lahko to privoščim. In nisem se motil. Ko je Svetlana Makarovič videla knjigo, ni debelo pogledala in vprašala, zakaj bi podpisovala knjigo drugega pisatelja, ampak vzkliknila: "Moj najljubši avtor!" In jo podpisala.

Če se torej še vedno sprašujete, zakaj Rodriguezu ni uspelo, vam lahko razkrijem odgovor. Nekdo mu je v mladosti očitno podaril čudežni jopič. Prepričan sem, da dobronamerno.

P.S. Mimogrede: Rodriguez je napisal tudi eno najlepših božičnih pesmi. Takole gre (spodaj je tudi link do nje):

Cause I lost my job two weeks before Christmas
And I talked to Jesus at the sewer
And the Pope said it was none of his God-damned business While the rain drank champagne
My Estonian Archangel came and got me wasted
Cause the sweetest kiss I ever got
is the one I've never tasted
Oh but they'll take their bonus pay to Molly McDonald,
Neon lady, beauty is that which obeys,
is bought or borrowed
Cause my heart's become a crooked hotel full of rumours
But it's I who pays the rent for these fingered-face out-of-tuners
And I make 16 solid half hour friendships every evening
Cause your queen of hearts who is half a stone
And likes to laugh alone is always threatening you with leaving Oh but they play those token games on Willy Thompson
And give a medal to replace the son of Mrs. Annie Johnson
Cause they told me everybody's got to pay their dues
And I explained that I had overpaid them
So overdued I went to the company store and the clerk there said that they had just been invaded
So I set sail in a teardrop and escaped beneath the doorsill
Cause the smell of her perfume echoes in my head still
Cause I see my people trying to drown the sun In weekends of whiskey sours
Cause how many times can you wake up in this comic book and plant flowers?
https://www.youtube.com/watch?v=jHlnmCQTXuo

KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA

V zadnjem letu prek medijev spremljamo upor ameriških staroselcev v Severni Dakoti, ki se upirajo, da bi brez njihovega ozemlja tekel naftovod. Da bi bolje razumeli korenine njihovega upora je dobro ponovno prebrati zbirko Kako naj vam prodamo modrino neba, v kateri so zbrana besedila indijanskih poglavarjev. Besedila so še vedno enako pretresljiva in poučna, kot so bil ob izdaji. Ni težko razumeti, zakaj se staroselci tako odločno postavljajo v bran vodi. Dovolj zgovoren je že odlomek iz razmišljanja Seattla, poglavarja plemena Skvomiš, ko prejme ponudbo, naj zemljo in vodo proda. "Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta. Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izkazovati dobroto, kakršno izkazujete sestri. Vem, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremkoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik." (Ljubljana: F. Burgar, 1988). 

Morda pa največ o razliki med zahodnim in staroselskim odnosom do narave pove razmišljanje Stoječega medveda, ki ugotavlja, da za staroselce narava ni bila divjina, ljudje ne divjaki, prav tako pa niso poznali divjih živali. Prvič do zdaj sem se vprašal, kako to, da mi je beseda divjina tako samoumevna.