torek, 1. januar 2019

NEZNOSNA LAHKOST BIVANJA (Milan Kundera)



Fotografija osebe Klemen Lah.

Ko sem prebral Neznosna lahkost bivanja, se je ponovila zgodba s "Mustrom": nemudoma sem šel do Delavske knjižnice in knjižničarko vročično prosil, naj mi dajo vse, kar je napisal Milan Kundera. Še danes ne vem, kako me, mulca smrkavega, ni preprosto napodila, naj jih lepo poiščem sam: očitno so bile moje oči tako fanatične, da se ji je vsako ugovarjanje zdelo preveč tvegano. Prinesla je kupček knjig. Vse sem vzel (Neznosne lahkosti bivanja pa, mea culpa, nikoli več vrnil). Nato sem si vzel še nekaj - prosto. In začel se je bralski maraton ...
Kundera me je tako prevzel, da sem se - pod vplivom kitajskih starčkov iz Vzhodno od raja, ki se deset let učijo hebrejsko, da bi prebrali izvirno zgodbo o Kajnu in Ablu - nato vpisal na češki lektorat pod vodstvom gospe Helene Pollakove. Po dveh letih sem Kundera lahko prebral še v češčini. In ugotovil, kako je v češčini napisan precej bolj preprosto.
Tako kot Steinbeck je tudi Kundera mojster opazovanja človeških značajev: ljudi, njihova dejanja, besede in motivacije utemeljuje tako suvereno in natančno, da se to zdi najlažja stvar na svetu. In najpomembnejša.
In če Vzhodno od raja opominja, da je Biblija neizčrpen vir človeških arhetipov, Neznosna lahkost bivanja opozarja, da je to tudi antika. Kunderova razlaga in uporaba Ojdipove zgodbe v tem romanu me je opozorila, da je Freudova razlaga Ojdipa samo Freudova razlaga. In da so možne tudi kakšne druge. Kakšno olajšanje!

Ni komentarjev:

Objavite komentar