SINOVI VELIKE MEDVEDKE (Liselotte Welskopf-Henrich)

 

V določenem otroškem obdobju me je - kot skoraj vsakega dečka, ki je malo bolj navdušen nad branjem - obsedel Karl May. Prebral sem vse. In ko rečem vse, mislim vse. Toda ko sem odprl prvo knjigo iz zbirke Sinovi velike medvedke vzhodnonemške pisateljice Liselotte Welskopf-Henrich, sem nemudoma vedel, da so bile vse knjige Karla Maya le dolgo pripravljalno obdobje na teh šest knjig o izjemnem življenjskem boju mladega ameriškega indijanca Harke - poglavarjevega sinu. 
Zgodba o žalostnem propadu plemena Dakota in njegovo poznejše životarjenje se prepleta z osebno in dužinsko tragedijo glavnega junaka Harke, ki mora med prodiranjem evropskih kolonialistov najprej gledati klavrn propad svojega očeta poglavarja, nato pa napeti vse moči, da pleme popelje v v prihodnost. Kjer se zdi, da zanje ni več prostora. Vsaj ne takšnega, v katerem bi želeli živeti.
Kako iz dečka zrasti v moža oziroma človeka in kako popeljati sebe in druge v prihodnosti, v kateri te ne sme biti, bi bil najkrajši povzetek te duhovne odisejade, v kateri so besede odveč - Harka je rojen v svetu, v katerem so smiselna in nujna le dejanja.
Tudi tokratni izbor je najbrž predvsem pihanje prahu z zaprašene zbirke šestih knjig. Naj ob tem omenim še zanimiv kulturni fenomen - navdušeni bralci te knjige delujemo kot kakšna skrita bratovščina. Ko zagledamo to legendarno oranžno zbirko na knjižni polici, skoraj vedno sledijo kriki navdušenja. In če boste guglali, o njej ne boste našli skoraj nič (razen prodaje na bolhi), zato pa kar nekaj zapisov na forumih, na katerih bralci govorijo o najljubših knjigah. 
Je že tako: nekatere knjige so slavne, nekatere slavne in brane, nekatere pa samo brane. Sinovi velike medvedke sodijo med slednje.