ČAS NEDOLŽNOSTI (E. Wharton)

Najboljši romani so tisti, ki razbijajo naše iluzije. Čas nedolžnosti Edith Wharton na prafaktorje raztrga eno izmed največjih - idejo, da moramo za uresničitev svojih sanj le potrpežljivo čakati na trenutek, ko padejo zadnje ovire: ko bomo imeli dovolj denarja, ko se bo spremenila zakonodaja, ko bomo dovolj stari, ko bodo odrasli otroci, ko bomo imeli več časa ... Tudi glavni junak Newland Archer v tem romanu čaka - čaka, da umre žena in mu bo staromodna družba dovolila zaživeti z ljubico, grofico Oleansko.
Ta trenutek dočaka. Na starost. Vse ovire padejo: žena umre (in blagoslovi njegovo zvezo, za katero je vsekozi vedela), čaka ga grofica, podpirajo ga otroci, tudi družba ni več staromodna ... Odpotuje v Pariz, kjer živi ljubezen njegovega življenja. Toda šele pred njenih pragom se zave, da tisto, kar je padlo, niso ovire, ampak iluzije. Obsedi na klopci v parku, zavedajoč se, da je to zanj resničnejše, kakor če bi šel gor.
Presenečenemu sinu, ki ga je pripeljal v Pariz in ne more razumeti, zakaj oče ne želi h grofici, nato reče nekaj, zaradi česar še zmeraj poskušam razumeti, kaj v resnici pomeni to, da si "staromoden". In se sprašujem, ali ni staromodnost včasih samo drugo ime za radikalnost? Ali obratno?