Pogovorimo se o klasični književnosti. Moja teza: požig aleksandrijske knjižnice je malenkost v primerjavi s škodo, ki jo je storila klasična književnost.
Vem, to moram kot učitelj književnosti dobro utemeljiti.
Klasično književnost opredeljujejo mnoge definicije, ki jim je skupno
eno - zelo so na trhlih nogah. Opredeljevanje, kaj je kakovostni vrh
določenega obdobja, je namreč zelo težko utemeljiti samo na estetskih
kriterijih (že to, kaj so estetski kriteriji je tema, ki daleč presega
takele poste). Določa ga tudi vrsta zunajliterarnih okoliščin
(zgodovinskih, socialnih, osebnih ...): primer ameriškega kantavtorja S.
Rodrigueza, o katerem sem pisal pred kratkim in katerega izjemna plošča
je bila v ZDA skoraj povsem spregledana, je zgovoren primer. Ali celotni
jugorock - ste kdaj opazili kakšno njegovo ploščo na lestvici najboljših
svetovnih plošč? Dokler je ne bo, se na te lestvice ... požvižgam.Definicija klasične književnosti je bila skozi zgodovino zelo preprosta: to je bilo večinoma to, kar so prebrali in cenili ostareli doktorji literarne zgodovine (večinoma beli moški) ter nato uvrstili v šolski kanon/berilo. Samo to. Česar niso prebrali, je ostalo v trivialni književnosti (ali še v tej ne). In mislim, da se lahko brez težav strinjamo: to, kar radi berejo in cenijo ostareli doktorji književnosti, najbrž niti približno ne bo všeč šolski mladini, ki mora to (prisilno) brati. Prisilno branje klasične književnosti v osnovni šoli je bilo zato (vsaj še v mojih časih) približno enako, kot če bi učitelj telovadbe nekega dne rekel: "No, danes gremo pa preteči maraton - to je res klasika teka!" Ne, tako kot do maratona je tudi do klasične književnosti potrebno ogromno malih, z vidika maratona trivialnih tekov.
A stvari se spreminjajo; kot bi rekel Bob Dylan: "For the loser now / Will be later to win /For the times they are a-changin". Mladina je k sreči vedno kot voda: povsod najde pot. Do dobrih knjig (ali česa drugega). Tudi moje najboljše poti so bile pogosto izdolbene skozi jez klasične (šolske) književnosti.
Recimo: zaradi katere knjige sem zapustil knjižnico na Brdu in se vpisal v ogromno Delavsko knjižnico (današnja Knjižnica Otona Župančiča)? Ne, to ni bila klasika. "Samo" Miki Muster. S šolo so nas nekega dne peljali pogledati največjo ljubljansko knjižnico in v trenutku, ko sem opazil, koliko izvodov "Trdonje, Zvitorepca in Lakotnika" imajo, sem bil odločen, da se v knjižnico vrnem in vpišem takoj, ko me "tovarišice" izpustijo domov. Tako se je to zgodilo (čez nekaj ur sem že stal za pultom in molel visoko v zrak vse potrebne dokumente in dinarje). In "ljubezen" med menoj in KOŽ-om je še vedno zelo monogamna (in kar se mene tiče, KOŽ s svojo izjemno zbirko knjig zadostuje do konca življenja).
Kdaj sem resnično razumel, kaj je to "personalni pripovedovalec"? Ne pri temu mi ni pomagal Kosov "Očrt literarne teorije" ali Kmeclova "Mala literarna teorija". Popolnoma sem razumel ta pojem ob branju nekega pustolovskega romana, ki je govoril o "indiana-jones" lobanjah, vendar tako, da je zgodbo opisovalo več različnih prvoosebnih pripovedovalcev. Prav ob tej knjigi - kakšna ironija, niti naslova se ne morem spomniti - sem prvič globinsko razumel, kako je moja percepcija stvarnosti samo ena izmed.
Lavričev Rdeči alarm ima na moji polici častno mesto "klasike". Ne samo kot odlična knjiga: je tudi poklon vsem punk in rock besedilo, ki jih žal ostareli doktorji književnosti nis(m)o uspeli prebrati in uvrstiti v šolska berila, poklon vsem klasičnim delom, ki nikoli ne bodo klasična. A kot rečeno: "For the loser now / Will be later to win For the times they are a-changin'.
P.S. Izbor seveda ne govori o tem, da sem bil nevemkakšen punker. Moje najbolj divje dejanje - no, kar se spomnim - je bilo to, da sem neke študentovske noči pijan pred Moderno galerijo odrecitiral celotno zbirko Svetlane Makarovič na pamet. Kar po punkovskih kriterijih res ni bogve kaj (nekaj babic sem pa vseeno prestrašil).
Ni komentarjev:
Objavite komentar