Skoraj pri vsaki obravnavi Biblije pri književnosti se pojavi odpor pri tistih dijakih, ki niso verni: "Kaj nam je tega treba!"
Vprašanje je resno. Reči "ker je tako v učnem načrtu in ker tako zahteva matura", bi bilo pilatovsko (cinično). Zato še pred začetkom obravnave ponavadi obravnavamo vse možne frazeme, ki so se zasidrali v vsakdanjem jeziku (npr. prepovedani sad, grešni kozel, sodni dan, leto suhih krav ...), nato pa si pogledamo, kako silen je vpliv v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi ... in, konec koncev, v punku (npr. Osmi dan Pankrtov). Po navadi sem strinjamo, da je osnovno poznavanje dobro, saj nam omogoča bolje razumeti stvarnost, ki nas obdaja (kaj o njej in njenem vplivu menimo, pa je seveda druga stvar). Da o zgodovini in prihodnosti ne govorimo.
Bogve (dobesedno), kako prepričljiv bi bil pri tem zagovoru, če ne bi v mladosti bral Steinbeckovega romana Vzhodno od raja. Ko bi vsi teologi do Biblije pristopili tako neobremenjeno, poglobljeno in spoštljivo do njene večpomenskosti, bi se hitro pokazalo, da je Biblija neizčrpen vir arehtipskih zgodb o marianskih globinah človekove narave. To npr. vedo kitajski starčki v romanu, ki se odločijo deset let študirati hebrejščino zgolj za to, da bi razumeli zgodbo o Kajnu. Naj je še tako oddaljena njihovi kulturi, zaslutijo v njej vrednost, ki je vredna njihovega truda (in zadnjih let življenja).
Prosim, ne ustrašite se, da je roman slabo prikrit izgovor za teološki spis. Nikakor - v ospredju je zgodba o kalifornijskih družinah, ki doživljajo svoje vzpone in pade. Zgodba, ki tako zagrabi, da se od knjige ni moč odtrgati. Prej kot teološki spis je študija človeka: Steinbeck je namreč izjemen poznavalec človeške narave, še posebej njenih stranpoti in slepih ulic.
In ideja romana? Zelo slovenska. Takole pravi Steinbeck: "Zakaj navzlic svojim slabostim, navzlic svoji umazanosti in navzlic temu, da si ubil svojega brata, lahko še vedno izbiraš!"
Vprašanje je resno. Reči "ker je tako v učnem načrtu in ker tako zahteva matura", bi bilo pilatovsko (cinično). Zato še pred začetkom obravnave ponavadi obravnavamo vse možne frazeme, ki so se zasidrali v vsakdanjem jeziku (npr. prepovedani sad, grešni kozel, sodni dan, leto suhih krav ...), nato pa si pogledamo, kako silen je vpliv v slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi ... in, konec koncev, v punku (npr. Osmi dan Pankrtov). Po navadi sem strinjamo, da je osnovno poznavanje dobro, saj nam omogoča bolje razumeti stvarnost, ki nas obdaja (kaj o njej in njenem vplivu menimo, pa je seveda druga stvar). Da o zgodovini in prihodnosti ne govorimo.
Bogve (dobesedno), kako prepričljiv bi bil pri tem zagovoru, če ne bi v mladosti bral Steinbeckovega romana Vzhodno od raja. Ko bi vsi teologi do Biblije pristopili tako neobremenjeno, poglobljeno in spoštljivo do njene večpomenskosti, bi se hitro pokazalo, da je Biblija neizčrpen vir arehtipskih zgodb o marianskih globinah človekove narave. To npr. vedo kitajski starčki v romanu, ki se odločijo deset let študirati hebrejščino zgolj za to, da bi razumeli zgodbo o Kajnu. Naj je še tako oddaljena njihovi kulturi, zaslutijo v njej vrednost, ki je vredna njihovega truda (in zadnjih let življenja).
Prosim, ne ustrašite se, da je roman slabo prikrit izgovor za teološki spis. Nikakor - v ospredju je zgodba o kalifornijskih družinah, ki doživljajo svoje vzpone in pade. Zgodba, ki tako zagrabi, da se od knjige ni moč odtrgati. Prej kot teološki spis je študija človeka: Steinbeck je namreč izjemen poznavalec človeške narave, še posebej njenih stranpoti in slepih ulic.
In ideja romana? Zelo slovenska. Takole pravi Steinbeck: "Zakaj navzlic svojim slabostim, navzlic svoji umazanosti in navzlic temu, da si ubil svojega brata, lahko še vedno izbiraš!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar