OSLOVSKA LETA (Branko Čopić)

Najboljše pisatelje ni težko prepoznati: o življenju pišejo tako resnično, da ne moremo zadržati smeha. Naj je zgodba še tako tragična. Oziroma prav za to: spoznanje, da za naše nesrečne usode niso toliko krivi drugi, npr. vlada, kapitalizem, komunizem, muhavost bogov ali karma, položaj zvezd in planetov, temveč predvsem naša lastna neumnost, zaletavost, trma, kratkovidnost, nepremišljenost ..., deluje odrešujoče. Še posebej - to je pravzaprav pogoj - kadar pisatelji stvarnost opisujejo brez kančka moraliziranja; v takem primeru je smeh, če premoremo vsaj za dva "trumpa" samokritičnosti, zagotovljen (trump = mednarodna enota za en miligram samokritičnosti). Nekje na sredi branja sicer opazimo, da je smeh pravzaprav skrbno zamišljen tobogan, s katerim pretkani pisatelji poskrbijo, da vse hitreje in vse bolj neustavljivo drsimo proti tragičnemu koncu. A tudi to spoznanje je pravo olajšanje za vse, ki vemo, da proti tragičnemu koncu vodi tudi vrsta drugih, precej bolj trnjevih poti.
Branko Čopić je tak avtor. Kdor je prebral Oslovska leta, povest o življenju dijakov v bihaškem internatu, ali Doživljaje Nikoletina Bursača mu je jasno, o čem govorim. Življenje, polno nesrečnih nezgod in prigod, nasilja, tepeža, vragolij in na koncu tudi smrti, je napisano tako duhovito, da si človek želi biti zraven. Včasih se mi zazdi, da mora biti v nebesih en tak kaliber pisatelja, kot je Branko Čopić: človeško "jebo" na Zemlji gotovo opisuje tako duhovito, da si tisoče in tisoče duš vedno znova zaželi, da bi prišlo nazaj in preživelo še kakšno muk polno življenje. Drugače si tega fenomena ni mogoče razložiti.
Ko sem prebral Ćopičev življenjepis, me je pretresel njegov konec - ubil se je s skokom z beograjskega Savskega mosta. Kako je mogoče, da tako duhovit človek tako obupa, sem se  naivno spraševal. Danes, ko bolje vem, kako tesno sta prepletena smeh in trpljenje, razumem bolje. Tudi zato, ker vem, kako tesno sta povezana pisanje in trpljenje: življenjepisi E. A. Poa, S. Jesenina, Puškina, T. Williamsa, J. Kerouaca, E. Hemingwaya, R. M. Rilkeja, Rumija, D. F. Wallacea, F. Prešerna, I. Cankarja, E. Dickinson, V. Woolf, G. Maupassanta, E. Pounda ..., so več kot zgovorni. Če kaj, me je Branko Čopić naučil, da se najbolj duhoviti ljudje ne šalijo. Ko se nam zdi, da se šalijo, le brez cenzure opisujejo življenje.
Še nečesa me je naučil, Branko Čopić. Da človek ne sme biti - oprostite izrazu, ampak boljšega ni - "pizda". V njegovih delih je kar nekaj takšnih človeških karakterjev; in opisani so tako živo, da človek izgubi vsako voljo podoživeti njihovo usodo. S tega vidika so njegova dela globoko moralna.
Ko je razpadla SFRJ in z njo pojem jugoslovanske književnosti, sem zaslišal v sebi melanholičen glas Branka Čopića:
"Kaj je poba, zdaj pa nisem več tvoj najbolj smešen domači pisatelj, a?"
"Branko," sem mu odgovoril. "Ti boš za vedno moj!"
"A, lej ga, jugonostalgika!" me je zbadal.
"Ne seri," sem bil oster. "Domačih pesnikov in pisateljev se ne menja kot gate."
"No ..." je mencal. "Profesor slovenščine si. Ti bi pa res lahko vedel, da nimam nič z vašo književnostjo?
"Tudi če učiš slovenščino, si lahko karakter. A ni tako?"
"Ja," je priznal.
In tako je ostalo. V moji definiciji domače književnosti je ostal tudi Branko. In ni mu dolgčas: družbo mu delajo tudi Ivo, Dobrica, Momo, Mešo, Danilo ...