KAKO NAJ VAM PRODAMO MODRINO NEBA

V zadnjem letu prek medijev spremljamo upor ameriških staroselcev v Severni Dakoti, ki se upirajo, da bi brez njihovega ozemlja tekel naftovod. Da bi bolje razumeli korenine njihovega upora je dobro ponovno prebrati zbirko Kako naj vam prodamo modrino neba, v kateri so zbrana besedila indijanskih poglavarjev. Besedila so še vedno enako pretresljiva in poučna, kot so bil ob izdaji. Ni težko razumeti, zakaj se staroselci tako odločno postavljajo v bran vodi. Dovolj zgovoren je že odlomek iz razmišljanja Seattla, poglavarja plemena Skvomiš, ko prejme ponudbo, naj zemljo in vodo proda. "Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Če prodamo zemljo, ne pozabite, da je ta voda sveta, svojim otrokom morate povedati, da je sveta, da vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta. Reke so naše sestre, tešijo nam žejo. Reke nam nosijo kanuje in hranijo otroke. Če vam prodamo zemljo, se spomnite in učite, da so reke naše, pa tudi vaše sestre. Zato morate rekam izkazovati dobroto, kakršno izkazujete sestri. Vem, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremkoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni brat, temveč sovražnik." (Ljubljana: F. Burgar, 1988). 

Morda pa največ o razliki med zahodnim in staroselskim odnosom do narave pove razmišljanje Stoječega medveda, ki ugotavlja, da za staroselce narava ni bila divjina, ljudje ne divjaki, prav tako pa niso poznali divjih živali. Prvič do zdaj sem se vprašal, kako to, da mi je beseda divjina tako samoumevna.