"Vi veste, kdo je? A ne, da veste!?"
Bil sem povsem zmeden. Kaj naj bi vedel?
"O čem ti to?" sem zmedeno vprašal.
"Rekli ste, da sta dva v razredu! Gotovo veste, kdo sta!"
Spreletelo me je. Seveda, zdaj mi je jasno, sem se pretresen prijel za čelo. Nesrečnik, kako me je lahko tako napačno razumel?! Ko so se fantje med šolsko uro začeli zmerjati s pedri, sem se kot mlad, idealističen profesor, ki je verjel, da je za razbitje predsodkov dovolj odpraviti nevednost, takoj odzval. Iz rokava sem rokohitrsko stresal argumente, ki sem jih zb(i)ral kot napreden študent sociologije, in verjel, da z njimi nepovratno razbijam predsodke ter širim strpnost in sprejemanje vseh, ki v njihovih očeh veljajo za preveč drugačne. Za veliki finale sem prihranil podatek, da je homoseksualcev v celotni populaciji približno 3-5 %. "Če že govorite tako grdo, potem vam moram povedati, da vas ti pedi, o katerih tako govorite, najbrž poslušajo! Ja, tukaj in zdaj. Homoseksualcev je v celotni populaciji najmanj 3-5 %, kar pomeni, da sta v vašem razredu verjetno dva. Zdaj vas poslušata in lahko si mislite, kako se počutita ob vašem govorjenju!"
V razredu so utihnili in razred sem zapustil prepričan, da so besede padle na plodna tla. Da so se zavedli, kako "pedri" ne živijo za devetimi gorami, temveč so to sošolci in/ali sošolke, ki sedijo z njimi v klopeh. Običajni ljudje, ki jih bolijo in veselijo podobne stvari ...
Žal se je potrdilo zgolj to, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni; namesto da bi dijake spodbudil k razmisleku o sprejemanju drugačnih, sem z impulzivnim razsvetljevanjem sprožil lov na čarovnice. Goran, veliki pravičnik, je stal pred menoj: če mu rečem, da ne vem, bo menil, da mu lažem. Če rečem ja, mu bom res lagal. Moj obupan poskus, da bi mu razložil, kaj pomeni statistika, pa je bil bob ob steno: pojasnilo, da v razredu, če gledamo strogo statistično, ni nikogar ali pa jih je celo več, kot sem rekel, je v njem utrdilo prepričanje, da gotovo vem, kdo sta, in da nista samo dva. Ob tem je postalo vprašanje, ali me Goran noče ali ne more razumeti, povsem drugotnega pomena ...
Kako se je razpletlo, bom nekoč - če bo le čas - moral razložiti v daljši zgodbi. Že zdaj pa lahko povem nauk, ki sem ga izluščil iz vsega skupaj in se ga pozneje opažal tudi v zahtevnejši strokovni literaturi: predsodke lahko včasih razbije samo osebna izkušnja. Racionalni argumenti so tratenje časa oziroma pesek v oči za tiste, ki ne zmorejo sprejeti nemoči racionalnega.
O tem težkem spoznanju pripoveduje tudi otroška povest Bo res vse v redu? Cvetke Sokolov. Govori prav o tem, kakšno sizifovo delo so racionalni poskusi, da bi razbili predsodke. Celo pri modrih ljudeh! Einstein ni zaman potarnal, da je lažje razbiti atom kot predsodek. Pri tem je pravzaprav drugotno, da se predsodek tiče prav sprejemanja homoseksualnosti. Lahko bi bil tudi kakšen drug predsodek, vprašanje ostaja enako - res ni mogoče spoznati osnovnih človeških resnic drugače, kot da se najprej pošteno izgubimo? Je res tako težko razumeti, da smo lahko ljudje samo, če smo ljudje? In da to ni pravica, ampak dolžnost?
Prepričan sem, da bo bodočim "Goranom" lažje razložiti statistiko, če jim bo kdo poprej prebral Bo res vse v redu? Ne zamudimo priložnosti. Čas je v takih primerih vedno pravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar