ČUDEŽNI JOPIČ (Walter de la Marre)

V božičnem času se je na TV Slovenija zavrtel dokumentarec o glasbeniku Sixtu Rodriguezu. V njem se sprašujejo, kako je mogoče, da se glasba tega ameriškega kantavtorja ni nikoli zares dotaknila ljudi v ZDA, pa čeprav je (bila) tako izjemna, da je bil morda v šestdesetih na njegovi ravni samo še Bob Dylan.

Ko bi prebrali zbirko zgodb Čudežni jopič angleškega pisatelja Walterja de la Marra, bi bilo vprašanj gotovo manj. Prva in naslovna zgodba govori o malem dečku, ki skuša preživeti z risanjem podob na uličnih tleh. Sem in tja mu mimoidoči vržejo kakšen novčič - toliko pač, da se nekako pretolče s skorjicami kruha skozi dneve. Njegov trud pritegne pozornost gospoda, ki mu želi pomagati še kako drugače, kot da zgolj meče kovance v dečkov klobuček. Podari mu čudežni jopič, ki v dečku prebudi izjemen risarski dar. In res: ta na ulična tla začne risati tako čudovite podobe, da vsakomur, ki jih vidi, zastane dih. Toda v njegov klobuček nihče več ne vrže niti kovančka ... Konec si, kot se spodobi, preberite sami.

Knjigo Čudežni jopič sem dobil kot otrok. Za rojstni dan. Prinesla mi jo je oseba, od katere takrat nikoli ne bi pričakoval, da bo v roke prijele knjigo, razen če bi hotela zanesljiv podstavek za pivo. A tako je v življenju - dobre stvari pogosto pridejo od tam, kjer bi jih najmanj pričakovali.

Kakor koli. Zame je bil prelomnica - zdi se mi, da sem šele takrat dojel, kaj so lahko knjige -  ne le "ubijanje časa" ali domača naloga. Če so prave, so naprave za teleportacijo v vzporedna vesolja. Občutki po odkritju pa niso bili najboljši. Pravzaprav sem se počutil podobno, ko sem prvič videl morje: nisem vriskal, kot bi pričakovali od otroka, temveč klel, prepričan, da sem ogoljufan za vsa leta, ko nisem vedel zanj (in verjel, da so te smreke in bukve okrog mene najlepše, kar je na tem svetu možnega).

Ko sem odrasel, sem knjigo Walterja de la Mara nesel podpisati Svetlani Makarovič, ki je bila takrat gostja na knjižnem sejmu. Ne vprašajte, zakaj. Pisateljem pač ne dajemo podpisovati knjig drugih avtorjev, toda takrat se mi je zdelo povsem logično, da imata moja dva najljubša avtorja dovolj skupnega, da si lahko to privoščim. In nisem se motil. Ko je Svetlana Makarovič videla knjigo, ni debelo pogledala in vprašala, zakaj bi podpisovala knjigo drugega pisatelja, ampak vzkliknila: "Moj najljubši avtor!" In jo podpisala.

Če se torej še vedno sprašujete, zakaj Rodriguezu ni uspelo, vam lahko razkrijem odgovor. Nekdo mu je v mladosti očitno podaril čudežni jopič. Prepričan sem, da dobronamerno.

P.S. Mimogrede: Rodriguez je napisal tudi eno najlepših božičnih pesmi. Takole gre (spodaj je tudi link do nje):

Cause I lost my job two weeks before Christmas
And I talked to Jesus at the sewer
And the Pope said it was none of his God-damned business While the rain drank champagne
My Estonian Archangel came and got me wasted
Cause the sweetest kiss I ever got
is the one I've never tasted
Oh but they'll take their bonus pay to Molly McDonald,
Neon lady, beauty is that which obeys,
is bought or borrowed
Cause my heart's become a crooked hotel full of rumours
But it's I who pays the rent for these fingered-face out-of-tuners
And I make 16 solid half hour friendships every evening
Cause your queen of hearts who is half a stone
And likes to laugh alone is always threatening you with leaving Oh but they play those token games on Willy Thompson
And give a medal to replace the son of Mrs. Annie Johnson
Cause they told me everybody's got to pay their dues
And I explained that I had overpaid them
So overdued I went to the company store and the clerk there said that they had just been invaded
So I set sail in a teardrop and escaped beneath the doorsill
Cause the smell of her perfume echoes in my head still
Cause I see my people trying to drown the sun In weekends of whiskey sours
Cause how many times can you wake up in this comic book and plant flowers?
https://www.youtube.com/watch?v=jHlnmCQTXuo