Delo, v katerem sem se zavedel, da je pomemben del moje kulturne in jezikovne identitete povezan z
rock kulturo, ki sem jo aktivno "konzumiral" v osemdesetih in je po
letu 1991 poniknila v ponorjih nacionalizma. In da pravzaprav med
poslušanjem Haustora, Azre, Idolov, EKV, Balaševića ..., branjem Branka
Čopića, Danila Kiša, Momo Kaporja, Dobrice Čosića ..., niti ni šlo več
za kakšna medkulturna srečanja - samo še jezikovna; da obstaja
generacija, ki ima dva kulturnojezikovna potna lista - nacionalnega in
potni list "sedme republike". Kako živa je bila ta kultura, potrjuje
velika količina (nacionalistične) energije, ki je bila potrebna, da se
jo zatre in diskretira z "jugonostalgijo". Knjiga je spomenik in opomnik
tega, kako hitro lahko izginejo pomembni kulturni dosežki. In hkrati
tudi tega, kako trdoživa in neuničljiva je kultura, kadar izhaja iz same
biti našega žitja in bitja. Ali kot smo zapisali ob njenem izplutju:
"Sedma republika je strasten poklon kakovostni rock glasbi in njenim protagonistom, tako iz zaključnega obdobja nekdanje skupne države kot tudi v desetletjih, ki so sledila razpadu in vzpostavitvi novih entitet. Toda ne gre za popis tega dela (čeprav ima tudi te elemente), temveč se primarno posveča vprašanju, kako lahko popularna glasba preživi v času političnega in vojnega terorja.
Ante Perković izdatno analizira tisti del jugoslovanskega pop-rocka, ki se je opredelil nacionalno in politično in je s svojim delovanjem začel podpirati ter opravičevati vojne spopade, ozemeljske težnje, nacionalistično mitologijo ter sprego politike in kriminala. Na drugi strani seveda prikaže tudi zahtevno usodo tistega dela pop glasbe, ki je vsemu navkljub ostal zvest nadnacionalni ter pacifistični ideji rokenrola, in v tem najde tudi kanček upanja za otok, ki ga utopistično poimenuje »sedma republika".
"Sedma republika je strasten poklon kakovostni rock glasbi in njenim protagonistom, tako iz zaključnega obdobja nekdanje skupne države kot tudi v desetletjih, ki so sledila razpadu in vzpostavitvi novih entitet. Toda ne gre za popis tega dela (čeprav ima tudi te elemente), temveč se primarno posveča vprašanju, kako lahko popularna glasba preživi v času političnega in vojnega terorja.
Ante Perković izdatno analizira tisti del jugoslovanskega pop-rocka, ki se je opredelil nacionalno in politično in je s svojim delovanjem začel podpirati ter opravičevati vojne spopade, ozemeljske težnje, nacionalistično mitologijo ter sprego politike in kriminala. Na drugi strani seveda prikaže tudi zahtevno usodo tistega dela pop glasbe, ki je vsemu navkljub ostal zvest nadnacionalni ter pacifistični ideji rokenrola, in v tem najde tudi kanček upanja za otok, ki ga utopistično poimenuje »sedma republika".
Ni komentarjev:
Objavite komentar