IZRAZI MOČI SLOVENSKEGA JEZIKA (Vesna Mikolič)

 V prvem letniku sem včasih med prvo uro izvajal kratko anketo: "Prosim, povejte mi prvih deset besed, ki se jih spomnite, ko pomislite na SLOVENSKI JEZIK." Sem. Zdaj raje ne več, in to iz preprostega razloga - odgovori so si bili iz leta v leto bolj podobni kot enojajčni dvojčki. "Samostalnik, stavčni členi, kdo ali kaj, vijugasta črta, priredje, odvisnik, sklanjanje, samoglasnik, uradno pismo ostrivec ..." Postalo mi je je jasno; naj se pouk slovenskega jezika še tako spreminja, naj se učitelji slovenščine še tako trudimo poudarjati pomensko in izrazno moč slovenskega jezika, je podoba maternega jezika kot jezika strukture zakoreninjena pregloboko, da bi jo bilo mogoče izkoreniniti čez noč. Zdi se, da bodo "samostalnik, stavčni členi in odvisniki" še dolgo naše prve asociacije, kadar koli se bomo spraševali, kaj je slovenski jezik. 

Zato sem toliko bolj vesel vsake poljudno napisane znanstvene monografije, ki raziskuje semantične in komunikacijske zmožnosti slovenskega jezika - v upanju, da bo ena izmed njih tista kaplja čez rob, ki bo tudi na kolektivni ravni pomagala doumeti, kako pomemben del jezika ostaja neozaveščen (najpomembnejši, pravzaprav). Ena izmed njih je izšla v teh dneh - Izrazi moči slovenskega jezika dr. Vesne Mikolič. V monografiji raziskuje "jezikoslovne in pragmatične lastnosti moči jezika in tudi lastnosti nasilnih in nenasilnih komunikacijskih vzorcev" (str. 12).  Posebno pozornost namenja upovedovalni določitvi, ki bi jih lahko rekli intenzifikacija ali intenziteta jezika. John Waite Bowers, ameriški jezikoslovec, jo je definiral kot "zmožnost jezika, da zaznamuje stopnjo, po kateri se sporočevalčev odnos do zunajjezikovne dejavnosti razlikuje od nevtralnega odnosa" (str. 12). V času, ko družbena omrežja in spletne forume preplavljajo objave z nasilnimi sporočili, je področje postalo ne samo aktualno, temveč tudi uporabno: analiza jezikovnih sredstev, s katerimi sporočevalci krepijo moč svoje argumentacije (npr. seveda, vsekakor, res) ali šibijo (morda, verjetno, zdi se ...) je v veliko pomoč pri razumevanje vseh besedil, ki ne želijo biti nevtralna. Takšna besedila mdr. srečujemo v političnih, turističnih, književnih, oglaševalskih, včasih pa tudi v besedilih, v katerih jih res ne bi pričakovali - znanstvenih. 

Vesna Mikolič v monografiji analizira intenziteto jezika v štirih poglavjih: Intenziteta jezika, Izrazi moči in besedilne zvrsti, Izrazi moči v literarnih besedilih in Medkulturne primerjave intenzitete jezika. Za didaktike je verjetno najbolj privlačno podpoglavje Usposabljanje za nenasilno komunikacijo, ki nudi uporabne smernice za razvijanje zmožnosti nenasilnega sporazumevanja. Program Tilka (Poučevanje medkulturnosti prek jezika in književnosti za preseganje konfliktov) ), ki temelji na konceptih transakcijske analize, za učenje in ozaveščanje ustreznih sporazumevalnih vzorcev uporablja avtentična umetnostna in neumetnostna besedila. Nedvomno je to program, ki bi moral čim prej zaživeti v šolah. 

Ko bom čez leta ponovno izvedel anketo v prvem letniku, si želim, da bi bile asociacij ob slovenskem jeziku, ki izvirajo iz strukturalnega jezikoslovja, nekaj manj. Tistih, ki se dotikajo izrazne moči slovenskega jezika, pa nekaj več. Knjiga "Izrazi moči slovenskega jezika" je eden izmed pomembnih korakov k tej viziji. 

KRALJ VSEH BOLEZNI (Siddhartha Mukherjee) in MAMIN RAK (Brian Fies)

 Ne samo, da nekatere knjige v naša življenja vstopajo takrat, ko jih potrebujemo. Nekatere pridejo kar v paru. Ne zgolj za to, da bi bolj zaleglo ali ker prve "lekcije" ne bi vzeli dovolj resno. Ne. Le včasih so obravnavane teme tako pomembne in večplastne, da jih je nujno pogledati z več plati, da bi vsaj za silo razumeli, kako zamotane so. 

Med prvim valom epidemije sem najprej prebral knjigo Kralj vseh bolezni. Poljudno napisano monografijo o raku, ki je prejela številna priznanja, med drugim tudi Pulitzerjevo nagrado za stvarno književnost, je kot svoj knjižni prvenec napisal ameriški onkolog Siddharta Mukherjee (rojen sicer v New Delhiju). Povod zanjo je bilo vprašanje "Kam gremo?", ki mu ga je zastavila pacientka z želodčnim rakom. Mukherjee je vprašanje vzel zares: ni se vprašal le "Kam gremo?", ampak tudi "Od kod smo prišli?". Rezultat je obsežna, na skoraj 600 straneh napisana knjiga: ker je odgovarjal na obe vprašanji, ni napisal le monografije o raku, temveč - naj se sliši še tako čudno - njegovo biografijo. Bolezen (pravzaprav "mnogo bolezni"), za katero vsako leto na svetu umre sedem milijonov ljudi, je dobila človeške poteze: individualnost, unikatnost, nekonformizem, globalnost in mobilnost (metastaziranje) rakavih celic v marsičem simbolizirajo človeška hotenja 20. stoletja, ko se je rak okronal za kralja vseh bolezni (s podaljšanjem življenjske dobe je rak prehitel kardiovaskularne bolezni in postal najpomembnejši vzrok smrti). 

Pot medicine do učinkovitega zdravljenja je bila po eni strani vijugasta in polna mrtvih rokavov: zapisi, ki segajo do starega Egipta in opisujejo različne metode, zmote in stranpoti zdravljenja, niso za zelo občutljive. Po drugi strani Mukherjee  nazorno prikaže, kako pogosto so prav ta prizadevanja medicinske znanosti polna poguma, znanja, izvirnosti in predvsem neomajne vztrajnosti služiti humanizmu. Monografija prikazuje, kako trnova pot zdravljenja je čakala bolnike skozi vso zgodovino, in hkrati - boleče -  dokazuje, kako je bila ta trnova pot še vedno najbolj ustrezna ali celo edina mogoča. Knjiga je tako iskren poklon zahodni medicini, ki pa ne skriva spoznanja, da pot do velikega uspeha ni možna brez stranpoti.

Med drugim valom se se srečal z Maminim rakom. Razlika je v pogledu: če je monografija Kralj vseh bolezni veličasten epski priklon zgodovinskim prizadevanjem zahodne medicine, da ozdravi raka, je Mamin rak Briana Fiesa lirična podoba navadnega posameznika (v literaturi ga pogosto imenujemo mali človek), ki zboli za rakom. Stripar Brian Fies je upodobil resnično zgodbo svoje matere, ki je po večdesetletnem kajenju zbolela za metastatskim pljučnim rakom. Strip je sprva anonimno objavljal na spletu, saj je želel ohraniti zasebnost. Šestdesetletna mama, ki zboli za rakom, sin, štiridesetletni pisatelj, sestra, igralka in spletna podjetnica, medisestra, izučena medicinska sestra ... so glavne osebe, okrog katerih se plete zgodba, dokler se na koncu počasi ne razplete. Bralca se vmes dotikajo drobni stavki in subtilne podobe, dokler se - ne da bi opazil, kdaj in kako - tesno poveže s stiskami junakov. Čeprav opisuje le intimno dogajanje znotraj lastne družine - oziroma prav zato, je strip segel v srce mnogih bralcev, tudi strokovnjakov. Kdor ga prebere, se temu ne čudi: strip vsakemu empatičnemu bralcu omogoča bolje razumeti skozi kakšne vihre negotovosti, vprašanj, odločitev in bolečin se mora podati rakav bolnik. Avtor v predgovoru zapiše, da so to potrdili tudi "zdravniki in profesorji medicine, ki so dejali, da jim je Mamin rak pomagal razumeti pogled s strani pacientov. Nekateri so celo prosili, da bi ga uporabili kot učno gradivo." To je mogoče razumeti: naj so kirurški in kemoterapevtski postopki še tako različni, je  čustvena izkušnja bolnikov in njihovih bližnjih pogosto zelo podobna, če ne že univerzalna. Vsem nam, ki nismo onkologi oziroma smo imeli dovolj sreče, da se s to boleznijo nismo srečali, pa prinaša velik uvid in spoštovanje do vseh, ki imajo to izkušnjo. 

Če je Kralj vseh bolezni knjiga o zgodovini zdravljenja raka, je Mamin rak knjiga o človeku med zdravljenjem raka. Knjigi, ki se bereta v paru.  

DA BI LAŽJE BILI NESREČNI (Paul Watzlawick)

 Ni jih malo, ki so mi v zadnjem času potožili, da jih ob branju objav na družabnih omrežjih grabi tesnoba - ugotavljajo namreč, da so med redkimi, če ne celo edini, ki ne zagovarjajo nobene teorije zarote. Ker mi za njih ni vseeno in ker si ne želim, da jih družba izloči kot socialno neprilagodljive, ponujam nekaj nasvetov iz kultnega priročnika za osebno rast Da bi lažje bili nesrečni (Anleitung zum Unglucklichsein) Paula Watzlawicka. Prepričan sem, da se s temi nasveti ne bodo samo spremenili v avtentično paranoično bitje, temveč bodo ustvarili tudi unikaten svet zarot. Kar v svetu, v katerem prevladuje le nekaj velikih teorij zarot, ni malo. 

Še nekaj besede o knjigi, Watzlawick v priročniku že na začetku odvrže rokavice - jasno mu je, da je človekovo iskanje sreče ena izmed večjih samoprevar in da v resnici želimo biti nesrečni. Tako svojo knjigo posveti načinom, kako se najhitreje in najbolj učinkovito spremeniti v nesrečno bitje, saj se zaveda, da nesreča ni naključje in da je zanjo pogosto potrebno trdo garati in se odrekati. Skratka, s svojim delom nadaljuje svetlo tradicijo tovrstnih priročnikov, kot so bili npr. How to make yourself miserable Dana Greenburga, "ki je sto tisočim ljudjem omogočila, da so začeli živeti pristno življenje" (12). 

Zdaj pa to, na kar ste čakali: nasveti za lastno izgradnjo teorij zarot. 

1. korak: naše telo 

Najprej se mirno usedite v udoben naslanjač in poglejte skozi okno v nebo. "Z  nekaj spretnosti boste v vidnem polju kmalu opazili številne majhne, mehurčkaste krogce, ki se pri mirovanju oči počasi spuščajo navzdol, pri mežikanju pa se spet dvigujejo. Nadalje opazite, da se zdijo ti krogci vedno številčnejši in večji, kolikor bolj se na njih koncentrirate. Pretehtajte možnost, da gre za nevarno obolenje, saj boste, ko krogi izpolnijo vse vaše vidno polje, komaj videli. Pojdite k očesnemu zdravniku. Poskusil vam bo razložiti, da gre za čisto nenevarne mouches volantes. Potem si bodisi mislite, da je imel ošpice, ko so to bolezen razlagali na univerzitetni kliniki študentom medicine v njegovem letniku, ali pa, da vas iz čistih razlogov ljubezni do bližnjega ne želi obvestiti o neozdravljivem poteku vaše bolezni" (25). Za vse, ki jim stvar z mouches volantes ne bi dobro delovala, Watzlawick priporoča ušesa - s primerno pozornostjo boste slišali šume, ki jih ne sliši nihče drug. Bodite pripravljeni: zdravnik bo nenavadne zvoke tokrat skušal odpraviti kot normalni (!) tinnitus. 

2. korak: naše okolje

Ko boste dodobra osvojili prvo vajo, lahko izkušnjo z lastnega telesa prenesemo na okolje. "Začnimo s prometnimi semaforji. Gotovo ste že opazili, kako so nagnjeni k temu, da tako dolgo svetijo zeleno, da pridete do njih, in natanko tedaj preidejo z rumene na rdečo, ko ne morete več tvegati, da bi vendarle še peljali skozi križišče. Uprite se prišepetavanjem svojega razuma, po katerem vsaj tolikokrat naletite na zelen kakor na rdeč semafor, in uspeh je vaš. Ne da bi vedeli, kako vam to v resnici uspe, boste vsak rdeč semafor prišteli k še prestani nesreči, vsakega zelenega pa boste prezrli. Kmalu se ne boste več mogli znebiti občutka, da tu uganjajo zlodejstva višje, vam sovražne moči, katerih vpliv se nikakor ne omejuje na kraj vašega bivanja, temveč vas brez težav spremlja do Osla ali Los Angelesa. Če pa ne vozite avta, lahko v nadomestilo odkrijete, kako je vrsta, v kateri stojite pred poštnim ali bančnim obrazcem, vedno najbolj počasna, ali pa, kako vaše letalo vedno čaka pri izhodu, ki je najbolj oddaljen od hale s poslovnimi okenci" (26).  

3. korak: lastna kreativnost 

"Sedaj veste za gospodarjenje temnih moči. To vedenje vam omogoča nadaljnja, pomembna odkritja, saj je vaš pogled že izostren za presenetljive soodvisnosti, ki uidejo topi, nešolani, vsakdanji inteligenci. Skrbno preiskujte svoja hišna vrata, dokler ne odkrijete risa, ki ga doslej še niste videli. Vprašajte se o njegovem pomenu: je to lopovsko znamenje, rezultat poskušanega vloma, namerno poškodovanje vaše posesti, posebno znamenje, ki naj bi vas kakor koli identificiralo? Tudi tu se uprite poskusu, da bi zadevo podcenjevali; vendar po drugi strani prav tako ne delajte napake, da bi stvari praktično poskušali priti do dna!" (26). 

4. korak - izostritev jasnovidnosti 

Kmalu boste razvili svoj lasten slog in ob natančni analizi "vsakdanjika" odkrili vrsto misterioznih naključij. "Vzemimo, da čakate na avtobus, ki bi že zdavnaj moral prispeti. Časi si preganjate tako, da berete časopis, a vedno znova vržete pogled na cesto. Nenadoma vam vaš šesti čut pove: "Zdaj prihaja!" Naglo se obrnete in resnično, le še za nekaj stanovanjskih blokov oddaljen, je avtobus pred vami. Presenetljivo, kajne? In vendar je to le majhen primer iz pisane množice jasnovidnosti, ki se počasi oblikujejo v vas in so najpomembnejše tam, kjer se kažejo za vas vse mogoče nevšečnosti." (27). 

5. korak - razkrinkanje okolice

"Kako hitro ste dovolj prepričani, da se pripravlja kaj sumljivega, začnite o tem pogovor s prijatelji in znanci. Ni boljše metode za razlikovanje pravih prijateljev od volkov v ovčjih kožuhih, ki so vpleteni v igro na nespregledljiv način. Ti se bodo namreč izdali navkljub - ali prav zaradi vaše premetenosti, ko vam bodo dali vedeti, da jih skušate prepričati o nečem, kar nima ne repa ne glave. Vas to ne bo presenetilo, saj se razume samo po sebi, da ta, ki vam želi škodovati, tega ne bo odkrito priznal. Nasprotno, skušal vas bo svetohlinsko odvrniti od vašega domnevno neutemeljenega suma in vas prepričati o svojih dobrih, prijateljskih namenih. In tako ne veste le, kdo je sredi zarote, temveč tudi, da pri vsej stvari mora kaj biti, saj čemu bi se sicer "prijatelji" tako trudili, da bi vas prepričali o nasprotnem" (27). 

Tako. Od tu naprej bo osvajanje teorij zarote, kot so ploščatost zemlje, snemanje prvega pohoda po Luni v filmskem studiu ipd., lahko. Srečno! 

Vir: Paul Watzlavick: Da bi lažje bili nesrečni. Mohorjeva založba: Ljubljana, Celovec, Dunaj, 1994. 

NOTRANJE POTOVANJE TUJCA (Kendžiro Jošigasaki)

        Odločitev ministra Hojsa, da ne bo "nepreklicno" odstopil, je v zadnjih dneh prilila vrelo olje na že tako razgret ogenj protivladnega razpoloženja, ki pregreva družabna omrežja in forume. Razburjenje je podžgalo predvsem dejstvo, da je minister snedel besedo in tako močno načel zaupanje, ki je sicer nujno za krmarjenje tako pomembnega resorja. 

        Čeprav sem med tistimi, ki sem, milo rečeno, obžaloval, da si je minister premislil, pa se mi zdi ideja, da moramo vedno in povsod držati svojo besedo, prav tako problematična. Lepo in častno je držati obljubo, toda kaj stoji za zahtevo, da moramo nepreklicno izpolnjevati obljube? 

        Leta 2002 je pri založbi Amalietti&Amalietti v zbirki Umetnost življenja izšla knjiga Notranje potovanje tujca (Inner Voyage of Stranger) Kendžira Jošigasakija, japonskega velemojstra aikida, ki že desetletja uči tehnike aikida po celem svetu (predvsem v Evropi, Afriki, Južni Ameriki). Jošigasaki je na izobraževalnih seminarjih pred učenjem tehnik učil tudi razumevanje življenja (razumevanje in izvedba tehnik sta močno povezana). Ker razlage številnim učencem aikida nso več zadostovale, se je odločil napisati knjigo, v kateri je pojasnil temeljne življenjske pojme (o tem govorijo že naslovi poglavij: Življenje, Temeljni koncepti življenja, Zaznavanje, Meditacija, Resničnost, Človečnost, Pravilno in napačno, Navade). Njegove razlage, ki temeljijo na izjemnih življenjskih izkušnjah in duhovni tradiciji aikida, so preproste, kot je preprosto vse učenje, ki je po dolgotrajnem razmisleku očiščeno vsega blefiranja in besednega balasta. 

        V prvem delu Življenje Jošigasaki piše tudi o tem, kako pomembna je dobra zaznava. Mdr. nam lahko prihrani težavno odločanje, zaradi katerega smo pogosto v stresu, ob ne dovolj premišljenih odločitvah pa včasih zabrodimo v težave. Jošigasaki poudarja, da je seveda treba odgovoriti, kadar nas kdo povpraša o načrtih za prihodnost, toda "to ne pomeni, da morate slediti svojim besedam. Družba zahteva od vas, da sledite temu, kar ste rekli, ker vas želi zlahka nadzorovati. Zato imajo vse družbe moralno pravilo Delaj to, kar govoriš". 

        Če bi se ustavili tu, bi njegovo trditev lahko razumeli kot zamaskirano opravičilo vsem infatilnim predojdipovcem, nezmožnim ponotranjiti kakršno koli moralno zapoved, kaj šele tako zahtevno, kot je držanje obljube. Daleč od tega. Jošigasaki namreč svojo misel razvija naprej in tudi predlaga rešitev, ki je težka tudi za tiste, ki so že ponotranjili osnovne moralne zapovedi človeštva: namesto Delaj, kar govoriš raje predlaga Govori to, kar počneš. To sicer pomeni, da bomo sprva delovali, ne da bi vedeli, kaj bomo storili v naslednjem trenutku. Predvsem zaznavali. A če bomo vztrajali, bomo začeli razumevati samega sebe in vse bolj pogosto pravilno napovedali svoje ravnanje. "Seveda boste ugibali," pravi Jošigasaki, "vendar bo vaše ugibanje dokaj natančno, saj se opazujete 24 ur na dan. Če ugotovite, da ste ugibali natančno, tedaj samo recite Oprostite, premislil sem si."

        Če tega ne bomo storili, bomo kar naprej na preizkušnji, saj nepretrgan tok informacij iz zunanjega sveta spreminja realnost, v kateri živimo - iz z njo tudi temelje naših "obljub". Načelo Govorimo, kar počnemo je torej nujnost, če želimo držati "obljubo". 

        Glede besede nepreklicno pa samo še tole. Podobna je absolutnim besedam, kot so vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno, nespremenljivo, nikoli, nič ... Besedam, ki nas že v običajnem zakonskem prepiru alarmirajo, da smo v stiski začeli razmišljati s plazilskim delom možganov in da se hitro bližamo katastrofalnemu zaključku, bi se morali ministri na daleč izogniti. Vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno!

ZAODRJE (Grega Bauman)

Ko je izbruhnila epidemija in smo se zaprli v svoje občine, sem se ozrl po domači knjižnici in se eksperimentalno vprašal, kaj bi bilo, če bi do konca svojih dni moral(i) centrifugirati v krogu svojih domov. No, obkrožen z brkinskimi gozdovi in njivami se nisem bal za straniščni papir ali hrano, bolj me je grizlo, ali bi mi tistih nekaj sto knjig, ki sem jih nabral do zdaj, zadoščalo do (u)sodnega dne.

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil preveč presenečen - bi! Priznati sem si moral, da se tega ne bojim, ampak bi mi takšno stanje, če bi le bile potešene tudi spodnje police Maslowe piramide potreb, celo ustrezalo. Nič lepšega, kot da bi se lahko v miru vračal k vsem prebranim knjigam, ki so me kdajkoli zaznamovale, in presejal prebrano skozi vse nove izkušnje, znanje, doživetja. O vsem tem bi ob večerih razpravljal, nato pa spet rudaril po globinah besedil, upajoč, da naletim še na kakšno zlato žilo. Če so kitajski modreci v romanu Vzhodno od raja celih deset let tuhtali le o pomenu biblijske besedice "timšel", bi sam že z zbirko 100 romanov gotovo imel dovolj dela, sem si mislil.

Pred dnevi sem v roke prejel knjigo Zaodrje (Ljubljana; Zenit, 2020), v kateri je zbranih 56 intervjujev glasbenega novinarja Gregorja Baumana. Branja sem se, priznam, lotil s skepso. Še bolj zadržan kot do knjižnih novosti sem do glasbenih; že dolgo mi namreč zadostujejo bendi, ki sem jih vzljubil tja do leta 2000. Brez slabe vesti si znova in znova vrtim plošče, ki sem jih slišal več stokrat, prepričan, da še zdaleč nisem vsega slišal. Ko sem odprl Zaodrje, pa so mi bila imena intervjuvancev večinoma neznana. Bo kaj za mojo dušo, če še nikoli nisem slišal ne za človeka ne za glasbo, ki jo je ustvarjal? Bodo besede intervjuvancev zadostovale ali bo izkušnja podobna, kot če bi bral Don Kihota in ne bi vedel, kdo so bili vitezi?

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil presenečen - besede zadoščajo. Takoj, ko sem začel brati prvi intervju (James Burton, kitarist pri Ericu Claptonu, Beach Boysih, Johnnyju Cashu, Elvisu Elvisu Presleyu, Rolling Stonesih ...), sem se zavedel, da bi bila to ena izmed tistih knjig, ki bi jo med epidemijo lahko bral večkrat, če bi želel vsaj približno misliti vse misli, ki jih kot iz rokava stresajo "narcisi, vase zagledani odrski preroki, narkomani najtežjega kova, spreobrnjenke, nostalgičarke, revolucionarji, humanitarci in ljubimci" (urednik Ž. Valetič). Ob branju postane očitno, od kod vse te izjemne pop-rock misli, ki smo jih kot najstniki pisali v svoje dnevnike, na puščice, šolske mize ..., in zakaj so bile pogosto edina duhovnost, ki smo ji dovolili skozi svoje neprepustne sarkastično-obešenjaške rockerske oklepe, in edini moralni kažipot, ki smo mu bili pripravljeni slediti. Odgovori intervjuvancev potrjujejo, da ideje rokenrola niso produkt intelektualnih slonokoščenih stolpov, temveč destilirane izkušnje ljudi, ki jim človeško ni bilo tuje, v svojem življenju pa so, sledeč idealom, tako padli na dno kot trčili v strop.

Med branjem sem se otresel tudi začetnega predsodka: knjiga ni namenjena zgolj ljubiteljem intervjuvancev, ki bi želeli vedeti kaj več o svojem priljubljenem glasbeniku, njegovih pogledih in mislih, okoliščinah, v katerih je nastajala njegova glasba ... Nasprotno: knjiga je prav tako (ali še bolj) dragocen vir za vse, ki intervjuvancev ne poznajo. Ponuja namreč uporabne smerokaze, v katero smer se odpraviti po glasbo, ki je še nismo slišali (predvidevam pa, da takih glasbenih analfabetov, kot sem sam, ni prav veliko). Uporabno vrednost ima tudi kot študijsko gradivo za mlade novinarje: intervjuji Grega Baumana dokazujejo, kako (literarno) kvaliteten je lahko ta publicistični žanr, če si ga "vzame" strokovno izjemno podkovan in razgledan novinar, ki se za povrh ne boji spraševati tudi zelo intuitivna vprašanja (njihovo smiselnost pogosto razkrijejo šele odgovori). 

Pripombo, ki pa je pretesno povezana z antičnim pregovorom o okusih (De gustibus non est dispuntandum), da bi bila relevantna, imam le eno: manjka mi še kakšno ime nekdanje yu rock scene. Verjamem, da bi, poleg Gorana Bareta, zlahka našli še kakšno reprezentativno ime.

Naj se vrnem k uvodu. Življenje ima rado ironijo. Res je, recimo, da sem med karanteno ob pogledu na svojo domačo knjižnico začutil mir. In vendar - taisti "mir" me je spodbudil, da sem nato v dveh mesecih karantene kupil več knjig kot prej v dveh letih. Bojim se, da je z Zaodrjem načet tudi "mir", da mi lastna glasbena zbirka zadostuje. Če le ni ta strah – prosto po Freudu – zamaskirana želja.

Za vse, ki so po nacionalnosti in veroizpovedi rockerji. 

KAR USTVARIŠ, OSTANE. SVETU CVET, TEBI RANE: Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec

Kaj slovensko ljudstvo pričakuje od učitelja, je v Cankarjevih Hlapci lepo strnil učitelj Jerman: 

"Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri." 

Cankar je v Jermanu - izjemi, ki potrjuje pravilo - upodobil pokončnega učitelja, ki je pripravljen za svoje ideale narediti vse, le nečesa ne - sklepati kompromisov. Priložnosti za pokončno držo mu v slovenski družbi seveda ne manjka: prav učitelji so namreč tisti, na katerih vsakokratna oblast trenira strogost (zaradi tega so skozi celotno sodobno zgodovino odličen lakmusov papir stanja duha v družbi). 

Tako v literaturi kot v resničnem svetu Jermanov, tj. učiteljev, ki nimajo glave "na voljnem konopcu", nikoli ni bilo v izobilju (precej manj kot "Komarjev"). A nekaj oseb, ki so Jermana živele, je bilo - in eden izmed njih je gotovo koroški učitelj Vinko Möderndorfer. 

Njegovo pokončno in pretresljivo zgodbo popisuje zbornik Kar ustvariš ostane. Svetu cvet, tebi rane. Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec. Zbornik je nastal leta 2016 kot rezultat dvodnevnega simpozija ob 120. obletnici njegovega rojstva, ki sta ga na pobudo vnukinje Vita Mavrič in vnuka Vinka Möderndorferja ml. pripravila Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 

Za svoje izobraževalne ideale, ki so koreninili v razsvetljenstvu, se je zavzemal v vseh političnih sistemih in do zadnjega diha. Kot 27-letnemu učitelju mu je - po nesrečnem koroškem plebiscitu, zaradi katerega je moral zbežati v Kraljevino SHS - v borih dveh letih uspelo izpeljati gradnjo nove meščanske šole v Mežici. A ni šlo samo za zidake: šolsko življenje se je v tej novi šoli uravnavalo po pedagoških načelih, ki so otroka obravnavala kot, recimo temu moderno, čuteče bitje. Šibe so se zato vrnile tja, kamor sodijo - v omaro. 

Naslovnica zbornika

V slovenski družbi, v kateri je zavist domača kot nagelj na oknih gorenjskih hiš, je jasno, da je šlo njegovo napredno delovanje marsikomu v nos. Ko je izdal brošuro Boj in napredek mežiških rudarjev, si je nakopal celo zaporno kazen. Zato se je državni službi raje odpovedal, nove izzive pa našel v zbiranju ljudskega blaga: zapisoval je ljudske pripovedke (mdr. Mojco Pokraculjo) in preučeval ljudsko medicino. 

Marsikomu bi grožnja z zaporno kaznijo pristrigla peruti - ne Möderndorferju. Priključil se je socialističnemu gibanju, med drugo svetovno vojno pa OF. PO vojni pa se je takoj vrnil k svojemu največjemu veselju - napisal je abecednik Velika začetnica. 

Žal mu je trda zapredla tudi v novem političnem sistemu - v paranoičnem obdobju informbiroja mu vse pred- in medvojne zasluge niso pomagale, da bi se lahko izognil Golemu otoku. Šest let po vrnitvi je umrl. 

Njegov učiteljski cilj (poučevanje kot najboljša pot v pravično družbo) pa ostaja. Ali kot je rekel Jerman: "Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi; pa če le enemu odvežem roké in pamet, bo dovolj plačila."

REČI, KI JIH NE RAZUMEM (Cvetka Sokolov)

If you hear something late at night

Some kind of trouble, some kind of fight

Just don't ask me what it was … (Luka, Susanne Vega)

Knjigo krasijo čudovite
ilustracije Milanke Fabjančič.

Svet, o katerem pripoveduje najnovejša otroška povest Reči, ki jih ne razumem Cvetke Sokolov, je svet, ki je – prosto po Hamletu – iz tira. V njem je vse obrnjeno na glavo: odrasli so vedejo kot otroci, otroci pa kot odrasli. Le besede stojijo točno tam, kjer morajo. Nobena ni odveč, nobena ne manjka in druga drugi se prilegajo tesno kot koščki sestavljenke. To sicer ne smelo biti nič posebnega: izbrušen in zgoščen pripovedni slog je praviloma conditio sine qua non, nujni pogoj odlične zgodbe. Toda v svetu, v katerem ni nič prav, lapidaren slog ni le nujna pripovedna prvina, temveč tudi močno sporočilo: če niti besede ne bodo stale na svojem mestu, kdo bo?!

V svetu, kjer so na svojem mestu samo besede, se srečata dva otroka: Oto, ki ne želi izgubiti še svojega drugega očeta, in sedemletna Alina, ki ne ve, da je že davno izgubila svojo mamo (če jo je sploh kdaj v resnici imela). Oto, zgrožen nad nasiljem, ki ga preživlja Alina, se odloči pomagati tako, da pogumno stopi na mesto, kjer bi sicer morali stati odrasli. Oddahnemo si: v zgodbi zdaj na svojem mestu stoji tudi prvi človek, a pot do tega, da bodo odrasli odrasli in otroci samo še otroci, je še dolga …

Otroška povest Reči, ki jih ne razumem na občutljiv način pripoveduje o stvareh, ki jih ne želimo slišati, ker »to ni naša stvar«, in o otrocih, pri katerih se »nočemo vmešavati v družinske zadeve«, saj »tako ali tako ne bi pomagalo«. Odlična je že, če jo otrok prebere – zgodba je aktualna in kratkočasna. Knjiga pa ima, poleg estetske, tudi močno spoznavno in etično funkcijo: če mladi bralec/ka podobno doživlja v svojem življenju, mu je zgodba v pomoč, saj spozna, da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj hudo narobe, da ni sam in da se lahko zateče po pomoč. Če se mu to ne dogaja, pa lahko spozna, kako tudi v njihovem bloku živi kakšna »Alina« in da tudi sam lahko postane »Oto«. Vse pa nas nagovarja, da preizprašamo svoje lastne odzive, kadar iz sosednjega stanovanja zaslišimo zlovešče zvoke (»some kind of trouble, some kind of fight«, to lepo ubesedi Susanne Vega). Tako bi pripomogli, da ne bi bile samo besede tiste, ki bi stale na svoje mestu. Tja se moramo, tako kot Oto, postaviti tudi sami. 

Pesem Luka Susanne Vega smo končno dobili tudi v slovenščini. 

MED STRAHOM IN DOLŽNOSTJO (Karel Grabeljšek)

Le malokatero slovensko literarno delo tako natančno opisuje dileme posameznika med drugo svetovno vojno kot roman Med strahom in dolžnostjo Karla Grabeljška. Po krivici zapostavljeno delo pripoveduje o usodi Kozlevčarja, kmečkega gospodarja na osameli kmetiji nekje na Rovtarskem. Ker je kmetija bogu za hrbtom, ob izbruhu vojne verjame, da se mu bo uspelo izogniti vojnim vihram. Ne bi se mogel bolj motiti; prav zaradi zakotnosti postane kmetija vozelj vseh vojaških sil - ker se nanjo zatekajo partizani, jo imajo na muhi Italijani, Nemci, belogardisti in četniki. Vsi. Ko pred njegovo hišo italijanski vojaki ubijejo ranjenega partizana, ki ga je skrivoma negoval v hiši, pa se njegovo življenje (in življenje bližnjih) spremeni v pekel - izdajstva ga obtožujejo vse strani. 

V filmu Čudoviti um (2001) je bilo umetniško upodobljeno v življenja Johna F. Nasha, ki je leta 1994 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Klasično teorijo iger je v doktoratu - na tridesetih straneh! - leta 1950  utemeljil kot igre, v katerih se vsak sodelujoči igralec vede racionalno. To pomeni, da je zmožen predvideti verjeten izid igre in tako povleči najboljšo možno potezo. Osnovni pogoj je, da so pravila igre jasna in da nihče nima »notranjih informacij«. Ko sodelujoči ne želijo več spremeniti svoje odločitve, se vzpostavi t. i. Nashevo ravnovesje (Nash equilibrium); vsi igralci se namreč zavedajo, da bi vsaka nadaljnja poteza poslabšala njihov položaj. 

Kozlevčarjevo življenje je sprva klasični primer teorije iger - Kozlevčar skuša predvideti, kako bi bi bilo najbolje ravnati, da bi lahko živel po svoji vesti in bil varen pred vojskami, uspeh njegovih odločitev pa je v veliki meri - če ne v celoti - odvisen od izbir drugih. Toda o Nashevem ravnovesju lahko le sanja, saj vse vojske rušijo temeljno predpostavko: da se ljudje vedejo racionalno. Vsaka gesta, s katero skuša vzpostaviti ravnovesje, je z vseh strani označena kot sovražna. Od njega zahtevajo le eno - da se opredeli. Če se ne bo, bodo to vse strani razumele kot opredelitev za drugo (sovražno) stran, če se bo opredelil za eno izmed strani, pa ga bodo skušale ubiti ostale štiri ... Kozlevčar to vojno simultanko  sicer preživi, a samo to. Zaradi stigme in boleče izgube najbližjih se zdi, da je usoda zanj izbrala najbolj kruto možnost.

Aktualnost romana opozarja, da v slovenskem prostoru Nashevega ravnovesja še nekaj časa ne bomo dočakali. 

27. april, Ljubljana