KAR USTVARIŠ, OSTANE. SVETU CVET, TEBI RANE: Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec

Kaj slovensko ljudstvo pričakuje od učitelja, je v Cankarjevih Hlapci lepo strnil učitelj Jerman: 

"Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri." 

Cankar je v Jermanu - izjemi, ki potrjuje pravilo - upodobil pokončnega učitelja, ki je pripravljen za svoje ideale narediti vse, le nečesa ne - sklepati kompromisov. Priložnosti za pokončno držo mu v slovenski družbi seveda ne manjka: prav učitelji so namreč tisti, na katerih vsakokratna oblast trenira strogost (zaradi tega so skozi celotno sodobno zgodovino odličen lakmusov papir stanja duha v družbi). 

Tako v literaturi kot v resničnem svetu Jermanov, tj. učiteljev, ki nimajo glave "na voljnem konopcu", nikoli ni bilo v izobilju (precej manj kot "Komarjev"). A nekaj oseb, ki so Jermana živele, je bilo - in eden izmed njih je gotovo koroški učitelj Vinko Möderndorfer. 

Njegovo pokončno in pretresljivo zgodbo popisuje zbornik Kar ustvariš ostane. Svetu cvet, tebi rane. Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec. Zbornik je nastal leta 2016 kot rezultat dvodnevnega simpozija ob 120. obletnici njegovega rojstva, ki sta ga na pobudo vnukinje Vita Mavrič in vnuka Vinka Möderndorferja ml. pripravila Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 

Za svoje izobraževalne ideale, ki so koreninili v razsvetljenstvu, se je zavzemal v vseh političnih sistemih in do zadnjega diha. Kot 27-letnemu učitelju mu je - po nesrečnem koroškem plebiscitu, zaradi katerega je moral zbežati v Kraljevino SHS - v borih dveh letih uspelo izpeljati gradnjo nove meščanske šole v Mežici. A ni šlo samo za zidake: šolsko življenje se je v tej novi šoli uravnavalo po pedagoških načelih, ki so otroka obravnavala kot, recimo temu moderno, čuteče bitje. Šibe so se zato vrnile tja, kamor sodijo - v omaro. 

Naslovnica zbornika

V slovenski družbi, v kateri je zavist domača kot nagelj na oknih gorenjskih hiš, je jasno, da je šlo njegovo napredno delovanje marsikomu v nos. Ko je izdal brošuro Boj in napredek mežiških rudarjev, si je nakopal celo zaporno kazen. Zato se je državni službi raje odpovedal, nove izzive pa našel v zbiranju ljudskega blaga: zapisoval je ljudske pripovedke (mdr. Mojco Pokraculjo) in preučeval ljudsko medicino. 

Marsikomu bi grožnja z zaporno kaznijo pristrigla peruti - ne Möderndorferju. Priključil se je socialističnemu gibanju, med drugo svetovno vojno pa OF. PO vojni pa se je takoj vrnil k svojemu največjemu veselju - napisal je abecednik Velika začetnica. 

Žal mu je trda zapredla tudi v novem političnem sistemu - v paranoičnem obdobju informbiroja mu vse pred- in medvojne zasluge niso pomagale, da bi se lahko izognil Golemu otoku. Šest let po vrnitvi je umrl. 

Njegov učiteljski cilj (poučevanje kot najboljša pot v pravično družbo) pa ostaja. Ali kot je rekel Jerman: "Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi; pa če le enemu odvežem roké in pamet, bo dovolj plačila."