V prvem letniku sem včasih med prvo uro izvajal kratko anketo: "Prosim, povejte mi prvih deset besed, ki se jih spomnite, ko pomislite na SLOVENSKI JEZIK." Sem. Zdaj raje ne več, in to iz preprostega razloga - odgovori so si bili iz leta v leto bolj podobni kot enojajčni dvojčki. "Samostalnik, stavčni členi, kdo ali kaj, vijugasta črta, priredje, odvisnik, sklanjanje, samoglasnik, uradno pismo ostrivec ..." Postalo mi je je jasno; naj se pouk slovenskega jezika še tako spreminja, naj se učitelji slovenščine še tako trudimo poudarjati pomensko in izrazno moč slovenskega jezika, je podoba maternega jezika kot jezika strukture zakoreninjena pregloboko, da bi jo bilo mogoče izkoreniniti čez noč. Zdi se, da bodo "samostalnik, stavčni členi in odvisniki" še dolgo naše prve asociacije, kadar koli se bomo spraševali, kaj je slovenski jezik.
Zato sem toliko bolj vesel vsake poljudno napisane znanstvene monografije, ki raziskuje semantične in komunikacijske zmožnosti slovenskega jezika - v upanju, da bo ena izmed njih tista kaplja čez rob, ki bo tudi na kolektivni ravni pomagala doumeti, kako pomemben del jezika ostaja neozaveščen (najpomembnejši, pravzaprav). Ena izmed njih je izšla v teh dneh - Izrazi moči slovenskega jezika dr. Vesne Mikolič. V monografiji raziskuje "jezikoslovne in pragmatične lastnosti moči jezika in tudi lastnosti nasilnih in nenasilnih komunikacijskih vzorcev" (str. 12). Posebno pozornost namenja upovedovalni določitvi, ki bi jih lahko rekli intenzifikacija ali intenziteta jezika. John Waite Bowers, ameriški jezikoslovec, jo je definiral kot "zmožnost jezika, da zaznamuje stopnjo, po kateri se sporočevalčev odnos do zunajjezikovne dejavnosti razlikuje od nevtralnega odnosa" (str. 12). V času, ko družbena omrežja in spletne forume preplavljajo objave z nasilnimi sporočili, je področje postalo ne samo aktualno, temveč tudi uporabno: analiza jezikovnih sredstev, s katerimi sporočevalci krepijo moč svoje argumentacije (npr. seveda, vsekakor, res) ali šibijo (morda, verjetno, zdi se ...) je v veliko pomoč pri razumevanje vseh besedil, ki ne želijo biti nevtralna. Takšna besedila mdr. srečujemo v političnih, turističnih, književnih, oglaševalskih, včasih pa tudi v besedilih, v katerih jih res ne bi pričakovali - znanstvenih.
Vesna Mikolič v monografiji analizira intenziteto jezika v štirih poglavjih: Intenziteta jezika, Izrazi moči in besedilne zvrsti, Izrazi moči v literarnih besedilih in Medkulturne primerjave intenzitete jezika. Za didaktike je verjetno najbolj privlačno podpoglavje Usposabljanje za nenasilno komunikacijo, ki nudi uporabne smernice za razvijanje zmožnosti nenasilnega sporazumevanja. Program Tilka (Poučevanje medkulturnosti prek jezika in književnosti za preseganje konfliktov) ), ki temelji na konceptih transakcijske analize, za učenje in ozaveščanje ustreznih sporazumevalnih vzorcev uporablja avtentična umetnostna in neumetnostna besedila. Nedvomno je to program, ki bi moral čim prej zaživeti v šolah.
Ko bom čez leta ponovno izvedel anketo v prvem letniku, si želim, da bi bile asociacij ob slovenskem jeziku, ki izvirajo iz strukturalnega jezikoslovja, nekaj manj. Tistih, ki se dotikajo izrazne moči slovenskega jezika, pa nekaj več. Knjiga "Izrazi moči slovenskega jezika" je eden izmed pomembnih korakov k tej viziji.
Ni komentarjev:
Objavite komentar