REČI, KI JIH NE RAZUMEM (Cvetka Sokolov)

If you hear something late at night

Some kind of trouble, some kind of fight

Just don't ask me what it was … (Luka, Susanne Vega)

Knjigo krasijo čudovite
ilustracije Milanke Fabjančič.

Svet, o katerem pripoveduje najnovejša otroška povest Reči, ki jih ne razumem Cvetke Sokolov, je svet, ki je – prosto po Hamletu – iz tira. V njem je vse obrnjeno na glavo: odrasli so vedejo kot otroci, otroci pa kot odrasli. Le besede stojijo točno tam, kjer morajo. Nobena ni odveč, nobena ne manjka in druga drugi se prilegajo tesno kot koščki sestavljenke. To sicer ne smelo biti nič posebnega: izbrušen in zgoščen pripovedni slog je praviloma conditio sine qua non, nujni pogoj odlične zgodbe. Toda v svetu, v katerem ni nič prav, lapidaren slog ni le nujna pripovedna prvina, temveč tudi močno sporočilo: če niti besede ne bodo stale na svojem mestu, kdo bo?!

V svetu, kjer so na svojem mestu samo besede, se srečata dva otroka: Oto, ki ne želi izgubiti še svojega drugega očeta, in sedemletna Alina, ki ne ve, da je že davno izgubila svojo mamo (če jo je sploh kdaj v resnici imela). Oto, zgrožen nad nasiljem, ki ga preživlja Alina, se odloči pomagati tako, da pogumno stopi na mesto, kjer bi sicer morali stati odrasli. Oddahnemo si: v zgodbi zdaj na svojem mestu stoji tudi prvi človek, a pot do tega, da bodo odrasli odrasli in otroci samo še otroci, je še dolga …

Otroška povest Reči, ki jih ne razumem na občutljiv način pripoveduje o stvareh, ki jih ne želimo slišati, ker »to ni naša stvar«, in o otrocih, pri katerih se »nočemo vmešavati v družinske zadeve«, saj »tako ali tako ne bi pomagalo«. Odlična je že, če jo otrok prebere – zgodba je aktualna in kratkočasna. Knjiga pa ima, poleg estetske, tudi močno spoznavno in etično funkcijo: če mladi bralec/ka podobno doživlja v svojem življenju, mu je zgodba v pomoč, saj spozna, da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj hudo narobe, da ni sam in da se lahko zateče po pomoč. Če se mu to ne dogaja, pa lahko spozna, kako tudi v njihovem bloku živi kakšna »Alina« in da tudi sam lahko postane »Oto«. Vse pa nas nagovarja, da preizprašamo svoje lastne odzive, kadar iz sosednjega stanovanja zaslišimo zlovešče zvoke (»some kind of trouble, some kind of fight«, to lepo ubesedi Susanne Vega). Tako bi pripomogli, da ne bi bile samo besede tiste, ki bi stale na svoje mestu. Tja se moramo, tako kot Oto, postaviti tudi sami. 

Pesem Luka Susanne Vega smo končno dobili tudi v slovenščini.