ZAODRJE (Grega Bauman)

Ko je izbruhnila epidemija in smo se zaprli v svoje občine, sem se ozrl po domači knjižnici in se eksperimentalno vprašal, kaj bi bilo, če bi do konca svojih dni moral(i) centrifugirati v krogu svojih domov. No, obkrožen z brkinskimi gozdovi in njivami se nisem bal za straniščni papir ali hrano, bolj me je grizlo, ali bi mi tistih nekaj sto knjig, ki sem jih nabral do zdaj, zadoščalo do (u)sodnega dne.

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil preveč presenečen - bi! Priznati sem si moral, da se tega ne bojim, ampak bi mi takšno stanje, če bi le bile potešene tudi spodnje police Maslowe piramide potreb, celo ustrezalo. Nič lepšega, kot da bi se lahko v miru vračal k vsem prebranim knjigam, ki so me kdajkoli zaznamovale, in presejal prebrano skozi vse nove izkušnje, znanje, doživetja. O vsem tem bi ob večerih razpravljal, nato pa spet rudaril po globinah besedil, upajoč, da naletim še na kakšno zlato žilo. Če so kitajski modreci v romanu Vzhodno od raja celih deset let tuhtali le o pomenu biblijske besedice "timšel", bi sam že z zbirko 100 romanov gotovo imel dovolj dela, sem si mislil.

Pred dnevi sem v roke prejel knjigo Zaodrje (Ljubljana; Zenit, 2020), v kateri je zbranih 56 intervjujev glasbenega novinarja Gregorja Baumana. Branja sem se, priznam, lotil s skepso. Še bolj zadržan kot do knjižnih novosti sem do glasbenih; že dolgo mi namreč zadostujejo bendi, ki sem jih vzljubil tja do leta 2000. Brez slabe vesti si znova in znova vrtim plošče, ki sem jih slišal več stokrat, prepričan, da še zdaleč nisem vsega slišal. Ko sem odprl Zaodrje, pa so mi bila imena intervjuvancev večinoma neznana. Bo kaj za mojo dušo, če še nikoli nisem slišal ne za človeka ne za glasbo, ki jo je ustvarjal? Bodo besede intervjuvancev zadostovale ali bo izkušnja podobna, kot če bi bral Don Kihota in ne bi vedel, kdo so bili vitezi?

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil presenečen - besede zadoščajo. Takoj, ko sem začel brati prvi intervju (James Burton, kitarist pri Ericu Claptonu, Beach Boysih, Johnnyju Cashu, Elvisu Elvisu Presleyu, Rolling Stonesih ...), sem se zavedel, da bi bila to ena izmed tistih knjig, ki bi jo med epidemijo lahko bral večkrat, če bi želel vsaj približno misliti vse misli, ki jih kot iz rokava stresajo "narcisi, vase zagledani odrski preroki, narkomani najtežjega kova, spreobrnjenke, nostalgičarke, revolucionarji, humanitarci in ljubimci" (urednik Ž. Valetič). Ob branju postane očitno, od kod vse te izjemne pop-rock misli, ki smo jih kot najstniki pisali v svoje dnevnike, na puščice, šolske mize ..., in zakaj so bile pogosto edina duhovnost, ki smo ji dovolili skozi svoje neprepustne sarkastično-obešenjaške rockerske oklepe, in edini moralni kažipot, ki smo mu bili pripravljeni slediti. Odgovori intervjuvancev potrjujejo, da ideje rokenrola niso produkt intelektualnih slonokoščenih stolpov, temveč destilirane izkušnje ljudi, ki jim človeško ni bilo tuje, v svojem življenju pa so, sledeč idealom, tako padli na dno kot trčili v strop.

Med branjem sem se otresel tudi začetnega predsodka: knjiga ni namenjena zgolj ljubiteljem intervjuvancev, ki bi želeli vedeti kaj več o svojem priljubljenem glasbeniku, njegovih pogledih in mislih, okoliščinah, v katerih je nastajala njegova glasba ... Nasprotno: knjiga je prav tako (ali še bolj) dragocen vir za vse, ki intervjuvancev ne poznajo. Ponuja namreč uporabne smerokaze, v katero smer se odpraviti po glasbo, ki je še nismo slišali (predvidevam pa, da takih glasbenih analfabetov, kot sem sam, ni prav veliko). Uporabno vrednost ima tudi kot študijsko gradivo za mlade novinarje: intervjuji Grega Baumana dokazujejo, kako (literarno) kvaliteten je lahko ta publicistični žanr, če si ga "vzame" strokovno izjemno podkovan in razgledan novinar, ki se za povrh ne boji spraševati tudi zelo intuitivna vprašanja (njihovo smiselnost pogosto razkrijejo šele odgovori). 

Pripombo, ki pa je pretesno povezana z antičnim pregovorom o okusih (De gustibus non est dispuntandum), da bi bila relevantna, imam le eno: manjka mi še kakšno ime nekdanje yu rock scene. Verjamem, da bi, poleg Gorana Bareta, zlahka našli še kakšno reprezentativno ime.

Naj se vrnem k uvodu. Življenje ima rado ironijo. Res je, recimo, da sem med karanteno ob pogledu na svojo domačo knjižnico začutil mir. In vendar - taisti "mir" me je spodbudil, da sem nato v dveh mesecih karantene kupil več knjig kot prej v dveh letih. Bojim se, da je z Zaodrjem načet tudi "mir", da mi lastna glasbena zbirka zadostuje. Če le ni ta strah – prosto po Freudu – zamaskirana želja.

Za vse, ki so po nacionalnosti in veroizpovedi rockerji.