Odločitev ministra Hojsa, da ne bo "nepreklicno" odstopil, je v zadnjih dneh prilila vrelo olje na že tako razgret ogenj protivladnega razpoloženja, ki pregreva družabna omrežja in forume. Razburjenje je podžgalo predvsem dejstvo, da je minister snedel besedo in tako močno načel zaupanje, ki je sicer nujno za krmarjenje tako pomembnega resorja.
Čeprav sem med tistimi, ki sem, milo rečeno, obžaloval, da si je minister premislil, pa se mi zdi ideja, da moramo vedno in povsod držati svojo besedo, prav tako problematična. Lepo in častno je držati obljubo, toda kaj stoji za zahtevo, da moramo nepreklicno izpolnjevati obljube?
Leta 2002 je pri založbi Amalietti&Amalietti v zbirki Umetnost življenja izšla knjiga Notranje potovanje tujca (Inner Voyage of Stranger) Kendžira Jošigasakija, japonskega velemojstra aikida, ki že desetletja uči tehnike aikida po celem svetu (predvsem v Evropi, Afriki, Južni Ameriki). Jošigasaki je na izobraževalnih seminarjih pred učenjem tehnik učil tudi razumevanje življenja (razumevanje in izvedba tehnik sta močno povezana). Ker razlage številnim učencem aikida nso več zadostovale, se je odločil napisati knjigo, v kateri je pojasnil temeljne življenjske pojme (o tem govorijo že naslovi poglavij: Življenje, Temeljni koncepti življenja, Zaznavanje, Meditacija, Resničnost, Človečnost, Pravilno in napačno, Navade). Njegove razlage, ki temeljijo na izjemnih življenjskih izkušnjah in duhovni tradiciji aikida, so preproste, kot je preprosto vse učenje, ki je po dolgotrajnem razmisleku očiščeno vsega blefiranja in besednega balasta.
V prvem delu Življenje Jošigasaki piše tudi o tem, kako pomembna je dobra zaznava. Mdr. nam lahko prihrani težavno odločanje, zaradi katerega smo pogosto v stresu, ob ne dovolj premišljenih odločitvah pa včasih zabrodimo v težave. Jošigasaki poudarja, da je seveda treba odgovoriti, kadar nas kdo povpraša o načrtih za prihodnost, toda "to ne pomeni, da morate slediti svojim besedam. Družba zahteva od vas, da sledite temu, kar ste rekli, ker vas želi zlahka nadzorovati. Zato imajo vse družbe moralno pravilo Delaj to, kar govoriš".
Če bi se ustavili tu, bi njegovo trditev lahko razumeli kot zamaskirano opravičilo vsem infatilnim predojdipovcem, nezmožnim ponotranjiti kakršno koli moralno zapoved, kaj šele tako zahtevno, kot je držanje obljube. Daleč od tega. Jošigasaki namreč svojo misel razvija naprej in tudi predlaga rešitev, ki je težka tudi za tiste, ki so že ponotranjili osnovne moralne zapovedi človeštva: namesto Delaj, kar govoriš raje predlaga Govori to, kar počneš. To sicer pomeni, da bomo sprva delovali, ne da bi vedeli, kaj bomo storili v naslednjem trenutku. Predvsem zaznavali. A če bomo vztrajali, bomo začeli razumevati samega sebe in vse bolj pogosto pravilno napovedali svoje ravnanje. "Seveda boste ugibali," pravi Jošigasaki, "vendar bo vaše ugibanje dokaj natančno, saj se opazujete 24 ur na dan. Če ugotovite, da ste ugibali natančno, tedaj samo recite Oprostite, premislil sem si."
Če tega ne bomo storili, bomo kar naprej na preizkušnji, saj nepretrgan tok informacij iz zunanjega sveta spreminja realnost, v kateri živimo - iz z njo tudi temelje naših "obljub". Načelo Govorimo, kar počnemo je torej nujnost, če želimo držati "obljubo".
Glede besede nepreklicno pa samo še tole. Podobna je absolutnim besedam, kot so vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno, nespremenljivo, nikoli, nič ... Besedam, ki nas že v običajnem zakonskem prepiru alarmirajo, da smo v stiski začeli razmišljati s plazilskim delom možganov in da se hitro bližamo katastrofalnemu zaključku, bi se morali ministri na daleč izogniti. Vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar