NOTRANJE POTOVANJE TUJCA (Kendžiro Jošigasaki)

        Odločitev ministra Hojsa, da ne bo "nepreklicno" odstopil, je v zadnjih dneh prilila vrelo olje na že tako razgret ogenj protivladnega razpoloženja, ki pregreva družabna omrežja in forume. Razburjenje je podžgalo predvsem dejstvo, da je minister snedel besedo in tako močno načel zaupanje, ki je sicer nujno za krmarjenje tako pomembnega resorja. 

        Čeprav sem med tistimi, ki sem, milo rečeno, obžaloval, da si je minister premislil, pa se mi zdi ideja, da moramo vedno in povsod držati svojo besedo, prav tako problematična. Lepo in častno je držati obljubo, toda kaj stoji za zahtevo, da moramo nepreklicno izpolnjevati obljube? 

        Leta 2002 je pri založbi Amalietti&Amalietti v zbirki Umetnost življenja izšla knjiga Notranje potovanje tujca (Inner Voyage of Stranger) Kendžira Jošigasakija, japonskega velemojstra aikida, ki že desetletja uči tehnike aikida po celem svetu (predvsem v Evropi, Afriki, Južni Ameriki). Jošigasaki je na izobraževalnih seminarjih pred učenjem tehnik učil tudi razumevanje življenja (razumevanje in izvedba tehnik sta močno povezana). Ker razlage številnim učencem aikida nso več zadostovale, se je odločil napisati knjigo, v kateri je pojasnil temeljne življenjske pojme (o tem govorijo že naslovi poglavij: Življenje, Temeljni koncepti življenja, Zaznavanje, Meditacija, Resničnost, Človečnost, Pravilno in napačno, Navade). Njegove razlage, ki temeljijo na izjemnih življenjskih izkušnjah in duhovni tradiciji aikida, so preproste, kot je preprosto vse učenje, ki je po dolgotrajnem razmisleku očiščeno vsega blefiranja in besednega balasta. 

        V prvem delu Življenje Jošigasaki piše tudi o tem, kako pomembna je dobra zaznava. Mdr. nam lahko prihrani težavno odločanje, zaradi katerega smo pogosto v stresu, ob ne dovolj premišljenih odločitvah pa včasih zabrodimo v težave. Jošigasaki poudarja, da je seveda treba odgovoriti, kadar nas kdo povpraša o načrtih za prihodnost, toda "to ne pomeni, da morate slediti svojim besedam. Družba zahteva od vas, da sledite temu, kar ste rekli, ker vas želi zlahka nadzorovati. Zato imajo vse družbe moralno pravilo Delaj to, kar govoriš". 

        Če bi se ustavili tu, bi njegovo trditev lahko razumeli kot zamaskirano opravičilo vsem infatilnim predojdipovcem, nezmožnim ponotranjiti kakršno koli moralno zapoved, kaj šele tako zahtevno, kot je držanje obljube. Daleč od tega. Jošigasaki namreč svojo misel razvija naprej in tudi predlaga rešitev, ki je težka tudi za tiste, ki so že ponotranjili osnovne moralne zapovedi človeštva: namesto Delaj, kar govoriš raje predlaga Govori to, kar počneš. To sicer pomeni, da bomo sprva delovali, ne da bi vedeli, kaj bomo storili v naslednjem trenutku. Predvsem zaznavali. A če bomo vztrajali, bomo začeli razumevati samega sebe in vse bolj pogosto pravilno napovedali svoje ravnanje. "Seveda boste ugibali," pravi Jošigasaki, "vendar bo vaše ugibanje dokaj natančno, saj se opazujete 24 ur na dan. Če ugotovite, da ste ugibali natančno, tedaj samo recite Oprostite, premislil sem si."

        Če tega ne bomo storili, bomo kar naprej na preizkušnji, saj nepretrgan tok informacij iz zunanjega sveta spreminja realnost, v kateri živimo - iz z njo tudi temelje naših "obljub". Načelo Govorimo, kar počnemo je torej nujnost, če želimo držati "obljubo". 

        Glede besede nepreklicno pa samo še tole. Podobna je absolutnim besedam, kot so vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno, nespremenljivo, nikoli, nič ... Besedam, ki nas že v običajnem zakonskem prepiru alarmirajo, da smo v stiski začeli razmišljati s plazilskim delom možganov in da se hitro bližamo katastrofalnemu zaključku, bi se morali ministri na daleč izogniti. Vedno, vselej, večno, zmeraj, stalno!

ZAODRJE (Grega Bauman)

Ko je izbruhnila epidemija in smo se zaprli v svoje občine, sem se ozrl po domači knjižnici in se eksperimentalno vprašal, kaj bi bilo, če bi do konca svojih dni moral(i) centrifugirati v krogu svojih domov. No, obkrožen z brkinskimi gozdovi in njivami se nisem bal za straniščni papir ali hrano, bolj me je grizlo, ali bi mi tistih nekaj sto knjig, ki sem jih nabral do zdaj, zadoščalo do (u)sodnega dne.

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil preveč presenečen - bi! Priznati sem si moral, da se tega ne bojim, ampak bi mi takšno stanje, če bi le bile potešene tudi spodnje police Maslowe piramide potreb, celo ustrezalo. Nič lepšega, kot da bi se lahko v miru vračal k vsem prebranim knjigam, ki so me kdajkoli zaznamovale, in presejal prebrano skozi vse nove izkušnje, znanje, doživetja. O vsem tem bi ob večerih razpravljal, nato pa spet rudaril po globinah besedil, upajoč, da naletim še na kakšno zlato žilo. Če so kitajski modreci v romanu Vzhodno od raja celih deset let tuhtali le o pomenu biblijske besedice "timšel", bi sam že z zbirko 100 romanov gotovo imel dovolj dela, sem si mislil.

Pred dnevi sem v roke prejel knjigo Zaodrje (Ljubljana; Zenit, 2020), v kateri je zbranih 56 intervjujev glasbenega novinarja Gregorja Baumana. Branja sem se, priznam, lotil s skepso. Še bolj zadržan kot do knjižnih novosti sem do glasbenih; že dolgo mi namreč zadostujejo bendi, ki sem jih vzljubil tja do leta 2000. Brez slabe vesti si znova in znova vrtim plošče, ki sem jih slišal več stokrat, prepričan, da še zdaleč nisem vsega slišal. Ko sem odprl Zaodrje, pa so mi bila imena intervjuvancev večinoma neznana. Bo kaj za mojo dušo, če še nikoli nisem slišal ne za človeka ne za glasbo, ki jo je ustvarjal? Bodo besede intervjuvancev zadostovale ali bo izkušnja podobna, kot če bi bral Don Kihota in ne bi vedel, kdo so bili vitezi?

Vedoč, da so naši strahovi, prosto po Freudu, včasih le zamaskirane želje, nad odgovorom nisem bil presenečen - besede zadoščajo. Takoj, ko sem začel brati prvi intervju (James Burton, kitarist pri Ericu Claptonu, Beach Boysih, Johnnyju Cashu, Elvisu Elvisu Presleyu, Rolling Stonesih ...), sem se zavedel, da bi bila to ena izmed tistih knjig, ki bi jo med epidemijo lahko bral večkrat, če bi želel vsaj približno misliti vse misli, ki jih kot iz rokava stresajo "narcisi, vase zagledani odrski preroki, narkomani najtežjega kova, spreobrnjenke, nostalgičarke, revolucionarji, humanitarci in ljubimci" (urednik Ž. Valetič). Ob branju postane očitno, od kod vse te izjemne pop-rock misli, ki smo jih kot najstniki pisali v svoje dnevnike, na puščice, šolske mize ..., in zakaj so bile pogosto edina duhovnost, ki smo ji dovolili skozi svoje neprepustne sarkastično-obešenjaške rockerske oklepe, in edini moralni kažipot, ki smo mu bili pripravljeni slediti. Odgovori intervjuvancev potrjujejo, da ideje rokenrola niso produkt intelektualnih slonokoščenih stolpov, temveč destilirane izkušnje ljudi, ki jim človeško ni bilo tuje, v svojem življenju pa so, sledeč idealom, tako padli na dno kot trčili v strop.

Med branjem sem se otresel tudi začetnega predsodka: knjiga ni namenjena zgolj ljubiteljem intervjuvancev, ki bi želeli vedeti kaj več o svojem priljubljenem glasbeniku, njegovih pogledih in mislih, okoliščinah, v katerih je nastajala njegova glasba ... Nasprotno: knjiga je prav tako (ali še bolj) dragocen vir za vse, ki intervjuvancev ne poznajo. Ponuja namreč uporabne smerokaze, v katero smer se odpraviti po glasbo, ki je še nismo slišali (predvidevam pa, da takih glasbenih analfabetov, kot sem sam, ni prav veliko). Uporabno vrednost ima tudi kot študijsko gradivo za mlade novinarje: intervjuji Grega Baumana dokazujejo, kako (literarno) kvaliteten je lahko ta publicistični žanr, če si ga "vzame" strokovno izjemno podkovan in razgledan novinar, ki se za povrh ne boji spraševati tudi zelo intuitivna vprašanja (njihovo smiselnost pogosto razkrijejo šele odgovori). 

Pripombo, ki pa je pretesno povezana z antičnim pregovorom o okusih (De gustibus non est dispuntandum), da bi bila relevantna, imam le eno: manjka mi še kakšno ime nekdanje yu rock scene. Verjamem, da bi, poleg Gorana Bareta, zlahka našli še kakšno reprezentativno ime.

Naj se vrnem k uvodu. Življenje ima rado ironijo. Res je, recimo, da sem med karanteno ob pogledu na svojo domačo knjižnico začutil mir. In vendar - taisti "mir" me je spodbudil, da sem nato v dveh mesecih karantene kupil več knjig kot prej v dveh letih. Bojim se, da je z Zaodrjem načet tudi "mir", da mi lastna glasbena zbirka zadostuje. Če le ni ta strah – prosto po Freudu – zamaskirana želja.

Za vse, ki so po nacionalnosti in veroizpovedi rockerji. 

KAR USTVARIŠ, OSTANE. SVETU CVET, TEBI RANE: Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec

Kaj slovensko ljudstvo pričakuje od učitelja, je v Cankarjevih Hlapci lepo strnil učitelj Jerman: 

"Čast učiteljeva zahteva, da bodi danes bel in jutri črn, kakor ukazuje gospodar. Nadalje še zahteva, da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz. In naposled še zahteva, da imej učitelj zaklenjena usta, ključ do ključavnice pa obešen na šolske duri." 

Cankar je v Jermanu - izjemi, ki potrjuje pravilo - upodobil pokončnega učitelja, ki je pripravljen za svoje ideale narediti vse, le nečesa ne - sklepati kompromisov. Priložnosti za pokončno držo mu v slovenski družbi seveda ne manjka: prav učitelji so namreč tisti, na katerih vsakokratna oblast trenira strogost (zaradi tega so skozi celotno sodobno zgodovino odličen lakmusov papir stanja duha v družbi). 

Tako v literaturi kot v resničnem svetu Jermanov, tj. učiteljev, ki nimajo glave "na voljnem konopcu", nikoli ni bilo v izobilju (precej manj kot "Komarjev"). A nekaj oseb, ki so Jermana živele, je bilo - in eden izmed njih je gotovo koroški učitelj Vinko Möderndorfer. 

Njegovo pokončno in pretresljivo zgodbo popisuje zbornik Kar ustvariš ostane. Svetu cvet, tebi rane. Vinko Möderndorfer: Učitelj, politik, raziskovalec. Zbornik je nastal leta 2016 kot rezultat dvodnevnega simpozija ob 120. obletnici njegovega rojstva, ki sta ga na pobudo vnukinje Vita Mavrič in vnuka Vinka Möderndorferja ml. pripravila Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 

Za svoje izobraževalne ideale, ki so koreninili v razsvetljenstvu, se je zavzemal v vseh političnih sistemih in do zadnjega diha. Kot 27-letnemu učitelju mu je - po nesrečnem koroškem plebiscitu, zaradi katerega je moral zbežati v Kraljevino SHS - v borih dveh letih uspelo izpeljati gradnjo nove meščanske šole v Mežici. A ni šlo samo za zidake: šolsko življenje se je v tej novi šoli uravnavalo po pedagoških načelih, ki so otroka obravnavala kot, recimo temu moderno, čuteče bitje. Šibe so se zato vrnile tja, kamor sodijo - v omaro. 

Naslovnica zbornika

V slovenski družbi, v kateri je zavist domača kot nagelj na oknih gorenjskih hiš, je jasno, da je šlo njegovo napredno delovanje marsikomu v nos. Ko je izdal brošuro Boj in napredek mežiških rudarjev, si je nakopal celo zaporno kazen. Zato se je državni službi raje odpovedal, nove izzive pa našel v zbiranju ljudskega blaga: zapisoval je ljudske pripovedke (mdr. Mojco Pokraculjo) in preučeval ljudsko medicino. 

Marsikomu bi grožnja z zaporno kaznijo pristrigla peruti - ne Möderndorferju. Priključil se je socialističnemu gibanju, med drugo svetovno vojno pa OF. PO vojni pa se je takoj vrnil k svojemu največjemu veselju - napisal je abecednik Velika začetnica. 

Žal mu je trda zapredla tudi v novem političnem sistemu - v paranoičnem obdobju informbiroja mu vse pred- in medvojne zasluge niso pomagale, da bi se lahko izognil Golemu otoku. Šest let po vrnitvi je umrl. 

Njegov učiteljski cilj (poučevanje kot najboljša pot v pravično družbo) pa ostaja. Ali kot je rekel Jerman: "Pokazali ste mi, kaj je moj posel — iz hlapcev napraviti ljudi; pa če le enemu odvežem roké in pamet, bo dovolj plačila."