Žigonova poezija ni zlatarna, v katero vstopiš in si nagrabiš dragocenosti. Prej rudnik: od bralca zahteva, da vstopi vanj in si sam nabere zlatih zrn. To pa seveda ni mogoče, ne da bi se človek umazal.
Sprva sem zato mislil, da pri njegovi poeziji manjka uredniško cedilo, ki bi njegovo poezijo precedilo, preden pride do bralca. Če sam ne zmore.
Zato je. žal, razumljivo, zakaj njegove poezije ni ne na radarju slovenske literarne kritike ne na seznamih slovenskih literarnih nagrad. In ne bo, dokler tudi blato (življenja) ne bo prepoznano kot zlato zrno, dokler se tudi žirija ne bo upala umazati, pardon, očistiti s tem blatom.
Do takrat bo njegova poezija samo za bralce, ki po zlato ne hodijo samo v zlatarne.
Spodaj je pesem Ptica. Nefiltrirana.
Pesem o tej pesmi
Ta pesem ni moja pesem.
Napisala se je v meni,
kot pada dež na suha tla.
Napisalo jo je v meni
sonce, preden je zašlo
za gorovje življenja.
To ni moja pesem.
Je pesem vseh, ki jo berejo,
kot bi preštevali zrnca peska,
ki polzi skozi tvoje suhe dlani.
Te pesmi nisem napisal jaz,
nekaj v meni jo je napisalo.
Nekaj, kar ne gre tako lahko
skozi tanko razpoko v srcu.
Pa vendar kot laser ostro
zareže v to, česar ti ne morem
dati, ne da bi pozabil nase.
To je pesem, ki ni pesem.
Je molitev, ki ni molitev, ampak
samo zbrano poslušanje,
kako šumi jezero v tvojih očeh.
Je samo to, kar bi ti rad podaril,
preden odidem nazaj v svojo temo,
ki jo lahko osvetli samo On,
ki me je ustvaril, po milosti in
modrosti, takšnega, kot sem,
Pa vendar to ni pesem,
namenjena Njemu. Kajti
On sam je ta pesem, ki
govori skozi mene, on sam
je ta bolečina, ki boli tudi
to pesem, ki jo zapisujem,
kot bi ji puščal tvojo kri.
Vsi ste ta pesem, vsi, ki
ste se znašli v meni v tem
belem zimskem jutru, da
obrišete sneg s prezgodnjih
misli, ki padajo kot sol na
rane ovdovelega dneva,
ki se še niso odprle, kot se
odpre knjiga življenja s stranicami
Njegovega trpljenja za nas.
Ta pesem je On sam v meni.
Ki do zadnje vrstice ve, kaj
bom napisal in kako.
Ki sem zanj odprta knjiga.
In ki jo bo zaključil namesto
mene, nekoč, ko bo zmanjkalo
črnila v mojih nabreklih žilah
in bom vrnjen nazaj na polico
večnega življenja, nekoč, ko
bom poljubil svojo bedo
z Njegovimi ustnicami in se
poslovil, kot se poslovi list
od drevesa, preden pade
na razmočena tla usode.
Ta pesem si ti, ki jo pišeš
meni, in ko bo napisana, bom
vedel vse, kar moram vedeti
o naju, še preden mi jo pošlješ
na nekdanji skupni naslov,
kjer zdaj živi samo še prah
z mojega otrplega srca, ki
bije v tej pesmi, ki je ni doma.
Ta pesem ni moja pesem.
Ta pesem je od tistega,
ki se v njej prepozna.
Ta pesem je od tistega,
ki jo brati zna.
Ta pesem je …
Ni komentarjev:
Objavite komentar