Morda največji čudež pravljic je, da nam podarijo svet, v katerem se nam čudeži ne zdijo nič čudežnega; ko je nenavadno nenadoma navadno; ko se neuresničljivo zdi uresničljivo; nepremagljivo premagljivo. Verjetno je eden to eden od glavnih ciljev pravljic: v mladih letih nas napolnijo z vero, da so cilji uresničljivi in sanje dosegljive - brez tega te skrivne sile bi pozneje, v času težjih preizkušenj, omagali, še preden bi poskusili.
Pravljica Velikan Zima in princesa Spomladi (Ljubljana: Edita, 2020) je pravljica, ki ta cilj odlično izpolnjuje: ko svet prekrijeta led in sneg, droben deklič zmore ohraniti vero v Pomlad. Brez te vere verjetno ne bi zmogla zbrati dovolj moči in vztrajnosti za dolg in izčrpujoč spopad z Zimo. Pravzaprav se zdi, da je s tem namenom tudi napisana: arhetipske podobe narave in ljudi, ki ne skrivajo povezanosti s keltskim mitološkim svetom, med branjem prebujajo močne slike, ki burkajo našo domišljijo, sočasno pa nas polnijo s toplino in svetlobo.
Prav tako topla je tudi predzgodba. Robert Riley, avtor zgodbe, je svoje pravljice pripovedoval na rojstnih dnevih svoje hčerke Isabelle. Ko je Isabella odrasla in izbirala temo za svojo diplomsko nalogo na likovni pedagogiki, se je spomnila teh pravljic. Izbrala je Velikana Zimo in princeso Spomladi ter jo likovno oblikovala. Ko dekle, ki je odraščalo v dvojezičnem (angleško-slovenskem) okolju je estetsko dovršeno pravljico mladim nadebudnežem ponudila v obeh jezikih. Knjiga se tako lahko uporablja tudi kot didaktično gradivo za učenje angleščine ali slovenščine.
Na še veliko takih čudežev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar