Karma je bič, pogosto porečejo v slengu današnji srednješolci. Septembra sem kot novopečeni razrednik odšel s svojim prvim letnikom na tridnevno popotovanje po bregovih Soče: odločili smo se premagati pot od njenega izvira do Tolmina. Že kmalu po začetku poti sem se moral ostro odzvati: če sem hotel ohraniti iluzijo, da pohajkujem z gimnazijci/kami, ne pa z veteransko sekcijo avtomehanikov, ki je ravnokar izvedela, da naslednje leto ne bo dobila brezplačnih Pirelli koledarjev, sem moral zagroziti, da bodo kletvice, psovke, vulgarizmi, in kar je še tega prostačenja, ostro kaznovani! S sklecami! Ena kletvica, deset sklec ...
Če mi boste očitali srednjeveške metode, bom moral najbrž pod težo dokazov klecniti. Domnevam tudi, da mi izjemne učinkovitosti te metode ne boste šteli med olajševalne okoliščine - vseeno pa povem, da je dijaška govorica nenadoma postala tako izbrana, da bi nam jo zavidali tudi na diplomatskih srečanjih najvišjega ranga.
Gotovo pa vas potolaži in uteši dejstvo, da se je tudi ta kazen - tako kot vse kazni - "karmično" obrnila proti svojemu (m)učitelju. Najprej tako, da so milozvočno vzdušje semtertja skalili pobalini, ki jim sklece niso povzročale težave in so kazen izrabljali za dokazovanje pred sošolci/kami. A to sem še prenesel. Huje mi jo je zagodla italijanska pisateljica Elena Ferrante (to je njen psevdonim) s svojim znamenitim Neapeljskim ciklom v treh zašpehanih knjigah. Tik pred odhodom na spoznavni tabor sem namreč obstal malo pred koncem tretjega dela. Želja, da bi se po več kot tisoč straneh čim prej prebil do konca in izvedel, kam je izginila nesrečna Lina, je bila tako močna, da sem debelo knjigo nosil s seboj v nahrbtniku (kot da ta ni bil dovolj težak), ponoči v šotoru porabil celotno baterijo mobitela, zjutraj pa se zgodaj zbudil in bral naprej. Dijaki so na račun knjige pridobili podaljšano spanje, ko pa je vendar bilo treba vstati in jih zbuditi, sem pospravljanje od dežja premočenega šotora prepustil kolegici. V zameno sem ji glasno bral in komentiral dogajanje v knjigi, česar, kot mi je pozneje posredno priznala, ni razumela kot enakovredne odškodnine. Glede na to, da sem se pravzaprav glasno pogovarjal sam s seboj, ji ne morem ničesar očitati.
Naj skrajšam - ko sem prebral do konca, sem zaprepaden ugotovil, da tretji del ni zadnji del!!! Da gre za tetralogijo in da obstaja še en del, ki ni preveden, jaz pa sem, kar se italijanščine tiče, na "porkamotorka" ravni. V tistem trenutku me je samo moja visoka zmogljivost samonadzora, ki bi mi jo bržčas zavidal tudi marsikateri član angleške kraljevske družine, rešila pred tem, da se s spoznavnega tabora ne vrnem kot izklesani bodibilder. Bil sem tako zafustriran, da bi številu sklec zlahka dodali še ničle, ki se zapisujejo na pogodbene avanse slovenskih gradbenih baronov. A sem tam, na Soškem, ostal ledeno tiho, pa čeprav je bilo to skoraj pogubno za moj srčno-ožilni sistem. Ne bom pa ostal tiho na blogu. Vsi, ki še niste brali Neapeljskega cikla - ne berite ga, dokler še niso izdali četrtega dela!!! In dokler vam ne zaprisežejo, da je to resnično zadnji del. Porkamadona! Eh, spet sklece ... Karma je bič.
P.S. Ker slovenskega prevoda še vedno ni, jaz pa sem se zaklel, da leposlovja ne bom bral v tujem jeziku, sem četrti del prebral v hrvaščini. :) In dokončno doumel, da smo v 21. stoletju dobili prvo klasično delo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar