Med letošnjim evropskim odbojkarskim prvenstvom smo v silnem navdušenju nad uspehom naših odbojkarjev spregledali, da je padla pomembna trdnjava urbanosti - tudi pred odbojkarskimi tekmami so se začeli vrteti odojki in Golica. A naj bodo športni uspehi še tako veliki in naj Golica z odojki še tako preplavlja slovenske športne terene, sem prepričan, da lahko urbani snobi vselej računamo na poslednje pribežališče pred odojki - atletiko! Četudi bi slovenski atleti in atletinje v naslednjih letih pobrali vse zlate kolajne na olimpijskih igrah (kar je sicer podobno verjetno, kot da Slovenija še letos pošlje raketo na Mars), bodo atletske steze večinoma ostale imune pred ruralnim (kiče)rajem. Vsaj dokler se bodo po njih poganjali atleti, kot je Marjan Žiberna.
Ne verjamete? Preberite Mojtek in načeta vera v urbano(o)st se vam bo trikratno povrnila. Tudi sam avtor sicer ne more docela pojasniti, zakaj s(m)o se mnogi - čeprav rojeni v klenih narodnozabavnih okoljih - uprli vsenavzoči ideji, da je v prostem času, recimo ob nedeljskih jutrih, najbolje žagati drva. In se na grozo svojih bližnjih ter v posmeh okolici zapodili v športnih copatih po gmajni ... A hkrati je jasno, kako izbire ni (bilo) in kako so (bile) sirene teka preprosto preveč zapeljive: zvabile so nas daleč stran od "drv" na raznorazne nekoristne "Nanose", dokler se pod večer nismo vrnili poklapani kot kakšni pobegli cucki. In hitro nasekali drva, še preden smo si drznili prestopiti domači prag ter se soočiti z očitajočim pogledom slovenskih mater (z ruralnim kozmičnim redom se pač ni šaliti). Tisto "nekaj", kar nas je zvabilo, da smo skoraj vsakodnevno odklonili "skodelico kavo", je tudi najboljša zaščita pred kulturo "odojkov" - naj se sliši še tako nenavadno. Zaščita, zaradi katere smo ostali imuni na pritiske okolice tudi potem, ko je tek iz nekoristnega početja postal modna muha.
V kratkih in humorno obarvanih Žibernovih zgodbah mrgoli drobnih življenjskih modrosti. V tolikšni meri, da človeka obide slutnja, kako je pisanje o teku samo pretveza za prikriti duhovni priročnik. In tek samo dolga romarska pot k samemu sebi ... A ne ustrašite se. Tako kot v Mojemteku ni prostora za kičasto ruralnost, je tudi ni za novodobne (new age) ideje, npr. o tem, kako lahko dosežemo vse, kar si želimo in da so omejitve le v naši glavi. "Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel," z navidez neprizadetim tonom zapiše Žiberna. Tonom, ki ga lahko dosežemo šele po dolgotrajnih bojih s samim s seboj. S tistim tonom torej, s katerim se podajajo modrosti. Ali beži od vrtenja odojkov.
Ne verjamete? Preberite Mojtek in načeta vera v urbano(o)st se vam bo trikratno povrnila. Tudi sam avtor sicer ne more docela pojasniti, zakaj s(m)o se mnogi - čeprav rojeni v klenih narodnozabavnih okoljih - uprli vsenavzoči ideji, da je v prostem času, recimo ob nedeljskih jutrih, najbolje žagati drva. In se na grozo svojih bližnjih ter v posmeh okolici zapodili v športnih copatih po gmajni ... A hkrati je jasno, kako izbire ni (bilo) in kako so (bile) sirene teka preprosto preveč zapeljive: zvabile so nas daleč stran od "drv" na raznorazne nekoristne "Nanose", dokler se pod večer nismo vrnili poklapani kot kakšni pobegli cucki. In hitro nasekali drva, še preden smo si drznili prestopiti domači prag ter se soočiti z očitajočim pogledom slovenskih mater (z ruralnim kozmičnim redom se pač ni šaliti). Tisto "nekaj", kar nas je zvabilo, da smo skoraj vsakodnevno odklonili "skodelico kavo", je tudi najboljša zaščita pred kulturo "odojkov" - naj se sliši še tako nenavadno. Zaščita, zaradi katere smo ostali imuni na pritiske okolice tudi potem, ko je tek iz nekoristnega početja postal modna muha.
V kratkih in humorno obarvanih Žibernovih zgodbah mrgoli drobnih življenjskih modrosti. V tolikšni meri, da človeka obide slutnja, kako je pisanje o teku samo pretveza za prikriti duhovni priročnik. In tek samo dolga romarska pot k samemu sebi ... A ne ustrašite se. Tako kot v Mojemteku ni prostora za kičasto ruralnost, je tudi ni za novodobne (new age) ideje, npr. o tem, kako lahko dosežemo vse, kar si želimo in da so omejitve le v naši glavi. "Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel," z navidez neprizadetim tonom zapiše Žiberna. Tonom, ki ga lahko dosežemo šele po dolgotrajnih bojih s samim s seboj. S tistim tonom torej, s katerim se podajajo modrosti. Ali beži od vrtenja odojkov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar