VZDRŽATI RAZLIČNOST: filozofske razprave o mnogih svetovih

 O MNOGIH SVETOVIH

Fran Levstik je svojem znamenitem literarnem potopisu "Popotovanje od Litije do Čateža iz davnega leta 1858 zapisal: "Na Dolenjskem sem naletel na domačina, ki je imel celo Robidovo Fiziko, skrbno me je izpraševal, česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da Ijudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj, In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih."

Predstavljam si, kako bi se danes smejalo Franu Levstiku ali tistemu domačinu z Robidovo fiziko, če bi obiskala slovenske knjigarne in knjižnice. Njun odziv bi nam gotovo potrdil, da živimo v privilegiranem času, ko se lahko sproti seznanjamo z znanstvenimi spoznanji, in to v poljudnem slovenskem jeziku - trg poljudnoznanstvene literature o najnovejših fizikalnih, filozofskih, astronomskih, bioloških, antropoloških, zgodovinskih, medicinskih in drugih spoznanjih je v največjem razmahu.  Lani je izšlo tudi delo o tematiki, ki je v zadnjih letih prerasla v pravi pop kulturni fenomen: monografija "Vzdržati različnost" v slovenski prostor prinaša izvirne filozofske prispevke o mnogih svetovih. Že naslovi tematskih sklopov (Ontologija in antropologija mnogosvetja, Epistemološka analiza možnih, dejanskih in fikcijskih svetov, Mnogosvetje v religiji, kulturi in življenjskem svetu), takoj povedo, da je knjiga pisana predvsem za strokovno javnost. Zato je bila ena od mojih prvih skrbi, ko sem jo vzel v roke - bom sploh kaj razumel? Ne bom nemara podoben temu nesrečnemu domačinu z Robidovo "Fiziko", ki je vsepovsod "izpraševal, česar ni mogel sam razumeti"? Iskreno: bil sem. Branje ni bilo najlažje, kar pa ne pomeni, da tudi brezplodno. Daleč od tega: po dolgem času sem se med branjem ponovno užival tako, kot uživamo med branjem prve knjige v tujem jeziku. Sreča, da vstopamo in spoznavamo nova ozemlja, daleč prerašča frustracijo, ki jo vzbujajo posamezne skrivnostne povedi ali odstavki. Tisto, kar najbolj šteje ob branju takih knjig, so nove misli, ki zamajejo naše mentalne barake in izzovejo prav tista prepričanja, ki jih imamo za najbolj trdne zidake svojih miselnih sklopov. Trud med branjem pa se ne poplača samo z odkrivanjem novih svetov o mnogih svetovih, temveč tudi etičnim sporočilom, ki prežema celoto: odprta in dialoška zasnova (skupaj sobivajo resnično različni prispevki) odpira prastaro filozofsko vprašanje o odnosu med mnogim in enim. Kot uvodoma zapišeta urednika Maja Malec in Marko Uršič: "Mnogega ni brez enega, pri čemer pa mnogo ni le drugo v odnosu do enega, temveč je nemalokrat tudi drugačno in različno - zato moramo tako v svetu kot v sebi, tako v teoriji kot v praksi zdržati različnost ter obenem ohranjati presežno enost v skupnem in vselej razvejanem filofozskem logosu." 

Ko sem odložil knjigo, sem se močneje kot kdajkoli prej zavedal, da ni nikjer pomembneje vzdržati različnost kot v samem sebi. Če zmoremo nositi težo mnogih svetov v sebi (svoje največje kognitivne in duševne ambivalence in nevednost o njih), je to najboljši možni način za vzdrževanje različnosti in razvijanje tolerance tudi v svetu okrog nas. 

Brezplačno dostopno tudi na spletu. 

https://prvi.rtvslo.si/podkast/7-stran/173251128/175050129

MOJA ŠOLSKA URA ŠE NI KONČANA

V mojih otroških letih smo se v šoli pogosto igrali "partizane in nemce". Približno takole: najbolj nikakvi, tj. kilavi in rahitični fantje so bili izbrani za nemce, najbolj zdravi in močni pa za partizane. Zmaga partizanov ni smela biti nikoli in z ničimer ogrožena, o tem smo se potihoma strinjali vsi. 

Jaz in Kruno sva po navadi morala igrati nemce. Imela sva le eno nalogo: partizani so nama dali kakšne dve do tri minute fore, midva pa sva morala hitro ucvreti v bližnji gozd in se dobro skriti. Verjetno se je takrat začela moja tekaška kariera, pa tudi solidarnost: čeprav nemec, sem znal biti tudi dober tovariš. Kruno, ki je zaradi hude skolioze moral nositi jeklen oklep v podporo hrbtenici (zaradi tega smo ga klicali Želva), bi sam nikoli ne mogel dovolj hitro ubežati roki pravice, še manj dobro skriti. Zato sva v hosti najprej poiskala skrivališče zanj - v kakšnem grabnu sem ga prekril z listjem, sam pa nato odbrzel dalje in splezal na kakšno drevo. Ne pa predaleč: še eno nenapisano pravilo je zapovedovalo, da nemci ne smemo bežati bogu za hrbet, saj se je bilo potrebno pravočasno vrniti na šolsko kosilo. Tršici za varstvo se ni bilo dobro zameriti: če si se, si moral v varstvu delati domače naloge.

Partizani so naju tako praviloma hitro našli, privezali na drevo, nato pa je sledila kazen za najina hudodelstva proti domovini. Običajno kakšen ogorčen nagovor komandanta in milostni strel v čelo okupatorsko. Nato smo družno tekli na kosilo. 

Kolikor vem, se je zapletlo le enkrat, kriv pa sem bil sam: Krunota sem tako gosto prekril s sveže odpadlim jesenskim listjem, da ga dolgo niso našli. Partizanski bes nato ni poznal usmiljenja: pustili so naju privezana na drevo in jo sami mahnili na kosilo. Tršica za varstvo je tisti dan pobesnela na vse, še kakšen teden smo morali v varstvu pisati domače naloge. 

Skratka, lepi dobri stari časi brez pametnih telefonov, ko smo se otroci še znali igrati.

Dobrih štirideset let pozneje, v sredo, 27. marca, sem bil povabljen na OŠ Staneta Žagarja v Lipnici, da spregovorim o Stanetu Žagarju, cenjenem učitelju in narodnem heroju. Moj prvi odziv je bil "Slišiš tole, Kruno!" Kruno se je oglasil: "Bravo, nemec! Ne pozabi na najbolj pomembne stvari: bodi dober tovariš, partizanska zmaga nikoli in z ničimer ne sme biti ogrožena, na kosilo pa se je treba vrniti pravočasno!" 

Mislim, da sem vse upošteval. 

MOJA ŠOLSKA URA ŠE NI KONČANA

Drage učenke in učenci, cenjene kolegice in kolegi, spoštovane članice in člani zveze borcev, dragi starši in drugi cenjeni gostje! 

Eno najbolj pogostih vprašanj, ki me doletijo kot učitelja, je: »Učitelj, zakaj je to potrebno, kdaj bomo mi to potrebovali?« Kako se odzovem? Resno, izjemno resno. Ne jemljem ga kot provokacijo, nikakor, zdi se mi najbolj pomembnih vprašanj, ki ga učenci lahko zastavijo učitelju; sprašujejo namreč po smislu. In ljudje smo ljudje prav zato, ker v svetu, ki nas obdaja, iščemo smisel. Nič nam ni bolj tuje, kot da v nečem ne zmoremo prepoznati nobenega smisla – v tem ne moremo prepoznati nič dobrega. Danes, ko vam želim povedati nekaj besed o svojem dragem učiteljskem kolegu Stanetu Žagarju, narodnem heroju, se mi zato zdi to vprašanje še posebej pomembno upoštevati. V času, ko dragocena spoznanja in poduki druge svetovne vojne tonejo v pozabo in ko se zdi, da smo pozabili celo na največjo zavezo in zaobljubo iz tega časa – Nikoli več!, se mi zdi nujno življenjsko zgodbo slovenskega narodnega heroja povedati tako, da bomo ponovno začutili in prepoznali osrednje sporočilo njegovega življenja. Kot smiselno, kot pomembno in kot vredno našega skupnega spomina. 

Stane Žagar, rojen19. februarja 1896 na Žagi pri Bovcu, je bil učitelj. Odličen učitelj! Ne samo zato, ker je bil korak pred svojim časom in je vpeljal številne novosti, ker je skrbel za širšo skupnost z izobraževalnimi tečaji ali ker je skrbel za učence kot za svoje lastne otroke. Tudi zato, a ne samo zato. Odlične učitelje, kot je bil Stane Žagar, prepoznamo po tem, da v resnici nikoli ne zapustijo učilnice: njihova učilnica je povsod, njihova učilnica je ves svet. Dobre učitelje prepoznamo po tem, da nikoli ne stopijo s šolskega katedra.

… tudi med vojno ne. Oziroma še posebej med vojno ne. Naj omenim le Žagarjevega kolega iz tedanjega časa, Miloja Pavlovića, gimnazijskega učitelja in ravnatelja iz srbskega Kragujevca. Kot vemo, se je med drugo svetovno vojno tam zgodila ena največjih tragedij: nemški vojaki so zaradi spopada s partizani maščevalno postrelili 3063 nedolžnih civilistov, med njimi 300 otrok. Ko so nemški vojaki 21. oktobra 1041 na strelišče odpeljali njega in njegove dijake, so mu ponudili možnost, da se reši in zapusti vrsto. Miloje Pavlović je ostal učitelj. Objel je svoje učence in rekel: »Streljajte, moja šolska ura se še ni končala.« Živel in umrl je kot učitelj.

Nekaj mesecev pozneje, 27. marca 1942, je pod streli okupatorskih vojakov padel drugi učitelj – Stane Žagar. In tudi zanj lahko rečemo, da je njegova šolska ura trajala do smrti. Da je umrl in živel kot učitelj. In rečemo lahko tudi, da sta nas oba, do svojega zadnjega diha, učila podobno. 

Kaj sta nas učila? Naj se vrnem k prvemu vprašanju.  »Zakaj je to potrebno?« Tudi partizani so se morali posredno soočiti z vprašanjem in sicer, ko se so spraševali »Ali se lahko oziroma smemo upreti nasilnežu, kadar je ta precej močnejši in neizmerno maščevalen?« Glavni argument, ki ga zagovarjajo tisti, ki se jim še danes zdi upor partizanov nesmiseln oziroma nepotreben, je namreč mogoče povzeti v naslednji trditvi: »Kadar je nasilnež precej močan in neizmerno maščevalen, je vsak upor neupravičen, saj tako le izzivamo in tvegamo, da se ne bo zverinsko znesel samo nad uporniki, ampak tudi nad nedolžnimi.« Iz tega nato izpeljejo problematičen sklep: »V takem primeru za svoje zverinsko nasilje ni odgovoren nasilnež, temveč tisti, ki se mu je uprl in ga tako po nepotrebnem vznemiril.«

Kot učitelj lahko vsak dan, žal, spoznavam, da takšna miselnost ostaja enako živa. Ne samo enako – vse bolj. Ni treba daleč, naj vas spomnim samo na bulije, šolske nasilneže. Bojim se, da vsi poznate kakšnega. In bojim se, da ste nekateri med vami prisiljeni razmišljati, ali se mu lahko uprete, če pa veste, da se izven šole ne bo surovo maščeval samo vam, ampak tudi vašim prijateljem. In da bodo nato krivdo za nasilje prevalili na vas, ker ste si upali povzdigniti glas ali celo upreti. 

S tem vprašanjem se žal prepogosto sooča tudi marsikateri učitelj v Sloveniji in drugod. Ni malo primerov otrok, ki v domačem okolju doživljajo nasilje, učitelji pa oklevajo s prijavo, saj se bojijo, da se nasilnež ne bo maščeval samo njim, temveč bo – če pristojne institucije ne bodo ustrezno ukrepale – dodatno zagrenil življenje tudi žrtvi.

Take in podobne dileme so še vedno žive, a seveda na precej manj grozoviti ravni, kot so bile med letoma 1941 in 1945. A odgovor, ki so nam ga zapustili Stane Žagar in drugi izjemni učitelji, je enako aktualen. Žagar nam kot velik učitelj s svojim življenjskim zgledom in poslanstvom jasno sporoča: kadar razmišljamo, ali naj se upremo okrutnemu nasilnežu ali ne, dejansko ne razmišljamo o tem. V resnici se odločamo, ali bomo stopili ob stran žrtvi ali nasilnežu. In odločamo se tudi, kakšen naj bo svet, v katerem želimo živeti. Je to svet, v katerem nas ustrahujejo nasilneži, ali svet, v katerem bomo nasilnežem pa vsak dan znova sporočili, da se bomo postavili ob bok žrtvam, pa naj bo cena še tako visoka? Žagar nas je učil še nečesa: cena, ki jo bomo plačali, bo visoka, tudi če se ne upremo. Pravzaprav najvišja: nasilje ne bo nič manjše, hkrati pa bomo izgubili tisto najbolj dragoceno – zavest, da smo ravnali kot ljudje. Da smo ljudje. 

Pred leti so žal ukinili poimenovanje državne učiteljske nagrade, poimenovane po narodnem heroju vaše šole – Žagarjevo priznanje. Želel bi si, da bi jih ponovno uvedli: za vse tiste, ki bijejo boj proti nasilju in nam sporočajo, da bomo najvišjo ceno plačali, če se ne bomo postavili v bran vsem tistim vrednotam, zaradi katerih smo ljudje. 

Če me boste zdaj vprašali »Kdaj bomo to potrebovali to sporočilo?«, se bojim, da moram vprašanje obrniti in vas vprašati: »Kdaj tega sporočila ne boste potrebovali?« Po drugi svetovni vojni smo resda nekaj časa iskreno verjeli, da Nikoli več! Da so celotno človeštvo grozoviti zločini tako zelo pretresli, da nikoli več ne bomo dovolili, da se ponovijo. A trenutno dogajanje na svetu nas opominja, da smo se zmotili in da je sporočilo Staneta Žagarja in drugih borcev za svobodo aktualno kot že dolgo ne. Nasilju je treba vedno znova reči ne, če želimo ostati ljudje.

Šolska ura se še ni končala. 

Govor ob obletni smrti učitelja in narodnega heroja Staneta Žagarja,  27. 3. 2024, OŠ Staneta Žagarja Lipnica

https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_Geopediji#Govori

Ivan Illič: Razšolanje družbe

 Živimo v času, ko se je dokončno potrdilo, da je "Nikoli več!", temeljna moralna zaveza in zaobljuba zahodne civilizacije, le politična puhlica, upanje, da smo se iz neizmernega trpljenja žrtev druge svetovne vojne česa naučili tudi kot človeštvo, pa prazno. Ne kot učitelj ne kot človek se ob tem ne morem izogniti vprašanju, kako je k zlomu prizadevanj, da se človeka "nikoli več" ne bi moglo razvrednotiti na sredstvo za doseganje ideoloških ciljev, pripomogel šolski sistem. 

Eno izmed izhodišč za ponoven razmislek ponuja teza filozofa in teologa Ivana Illicha, da sodobni šolski sistem ne spodbuja toliko razvoja človeških intelektualnih, čustvenih, socialnih in ustvarjalnih zmožnosti kot konformističnega in nekritičnega sprejemanja interesov družbenih nosilcev moči. Njegovo trditev žal vsakodnevno potrjuje ravnanje tistih, ki so zaključili najbolj ugledne in prestižne šole - na vodilnih političnih in gospodarskih pozicijah moči brez (večjih) zadržkov in pomislekov ne pozabljajo samo na "Nikoli več!", temveč tudi na osnovne humanistične in razsvetljenske ideale. Ponovnega razmisleka bi tako bil vreden tudi predlog Illicha, da tudi šolstvo ločimo od države. Strinjam se: avtonomen status šolskega sistema, ki ne bi bil samo podaljšek prevladujoče politične ideologije, temveč bi temeljil na trajnejših in univerzalnejših humanističnih vrednotah, je predpogoj, da "Nikoli več!" ne bo le fasada za "Vedno znova!"

Štirje kvarti (pesniška zbirka Alje Furlan, Borja Bolčina, Mateja Grudna Keka in Petre Koršič)

 Pesniške zbirke Štirje kvarti Alje Furlan, Borje Bolčine, Mateja Grudna Keka in Petre Koršič ni mogoče brati, ne da bi njen naslov priklical v spomin zbirko Pesmi štirih, ki je davnega leta 1953 dokončno naznanila rojstvo sodobnega slovenskega pesništva. Zdi se, da ne naključno: ob 70. obletnici kultne zbirke Štirje kvarti ne izprašujejo zgolj smiselnosti izdaje večavtorske knjige pod skupno knjižno streho, temveč, posredno in neposredno, s tradicijo vodijo polemičen vsebinski dialog. Odločitve za štiriglasno polifonijo izrazito svojstvenih pesniških glasov, ki bi v času številnih in dostopnih (digitalnih) platform zlahka doneli samostojno, namreč ni mogoče razumeti drugače kot močno sporočilo o pomenu in vrednosti sobivanja in soobstajanja. V času poudarjenega individualizma pričujoča zbirka izpostavlja temeljno protislovje: šele združeni zadonijo glasovi zares samosvoje. Tako samosvoje, kot bi samostojno ne mogli. Intimo, ki je v času poudarjenega kolektivizma Pesmi štirih niso izpostavile samo kot temo, temveč tudi kot temeljno gesto posameznika, Štirje kvarti – nič manj pogumno – izpostavijo kot temeljno gesto skupnega. Če Pesmi štirih trdijo, da nas nič ne loči bolj kot intima, Štirje kvarti poudarjajo, da nas nič bolj ne združuje. Da je intimno najbolj kolektivno. Da je dialog s samim seboj tudi dialog s skupnim. Prav zato se ne zdi naključno, da so se ti glasovi oglasili prav z roba slovenskega (pesniškega) prostora – ko se dogajajo pomembni premiki, je rob praviloma center. In obratno.

Tone Vrhovnik Straka: Si danes že vzel tablete

 Britanski psihoterapevt Peter Philippson je na delavnicah svoje pripovedi o klientih, ki so se zaradi težkih življenjskih izkušenj spopadali odvisnostmi, samopoškodbami, duševnimi motnjami in boleznimi, destruktivnimi vedenjskimi vzorci ..., pogosto zaključil z isto mislijo: "Dvomim, da bi se sam izvlekel kaj bolje, če bi šel skozi tak pekel!"

Vsakič sem v nemočnem priznanju tako velikega mojstra in poznavalca človeške duše začutil ne samo iskreno sočutje in razumevanje, ampak tudi moč, ki je - o tem sem prepričan - pri okrevanju podprla tudi njegove kliente. Ne bežati pred lastno nemočjo - ne vem, ali poznam večjo moč.

Knjigo "Si danes vzel tablete?" Toneta Vrhovnika Strake bi lahko povzel prav s tem sporočilom: ko prebiramo zgodbe, ki jih niza avtor, se vse bolj zavedamo, kako težko bi tudi sami v takem položaju ravnali kaj bolje. To je tudi njena največja vrednost: z odstiranjem sveta, ki je potisnjen na bankine družbene pozornosti, in s pogumnim osvetljevanjem naših duševnih kleti, se bralec vse bolj sprašuje, ali bi sam takšna bremena zmogel kaj bolje. In če je kolikor toliko iskren, bo vsaj podvomil.

Druga velika vrednost knjige je preizpraševanje "industrije duševnega zdravja", zaradi katere mnogi pacienti zdrsnejo iz družbe in se zataknejo kot "veja v reki". Vsem, ki imajo v rokah škarje in platno, ponuja možnost, da ob tako natančno in iskreno zapisani uporabniški izkušnji ter refleksiji ponovno razmislijo, ali
so trenutni ukrepi resnično najboljši. Že po nekaj straneh bodo doumeli, da ne. In da knjiga tudi njih sprašuje, ali so "danes že vzeli tablete". Ne samo njih - vse nas. Če se bodo na področju duševnega zdravja še naprej pisale take zgodbe, potem je prva, ki mora začeti jemati tablete - naša družba

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

 Chris Hedges, znameniti ameriški novinar in Pulitzerjev nagrajenec, je v nedavnem zapisu posvaril, da bo darilo propadlega liberalizma pokristjanjena fašistična država. Prav liberalni razred, "kreatura korporativne moči, ujetnik vojne industrije in varnostne države," je temelj, na katerem bodo krščanski fanatiki zgradili svoje grozljivo gibanje.

Če bi iskali literarno delo, ki bi najbolje povzelo njegova svarila, bi bil roman Hiša brez ogledal Simone Klemenčič v ožjem izboru. V romanu, eni od najboljših slovenskih distopij, spremljamo dogajanje v prihodnosti, in sicer skozi oči prvoosebne personalne pripovedovalke Suzane, žene Antona Rifnika - Nina, enega izmed najbolj pomembnih politikov Zveze, nove evropske državne tvorbe.

Razmere so vse prej kot zavidljive: Evropo je zajela nova ledena doba, oblast je prevzelo fanatično krilo kristjanov, povrhu pa je izbruhnila še izjemno smrtonosna kuga.

Skozi Suzanine notranje monologe in zunanje dialoge se pred bralcem riše slika sveta, pred katerim svari Chris Hedges, bralec pa se med branjem ne izogniti vprašanju, kakšna je v tem svetu njegova vloga.

Zgodbo prepričljivo podpira zgradba romana: prvotno idiličen Suzanin svet hitro razpada iz poglavja v poglavje, dokler na koncu ne ostane le pogorišče vsesplošnega nezaupanja in strahu. Edini svetli žarek predstavlja Suzanina aktivnost - s svojo odločitvijo, da z otroki pobegne na varno, prepreči popolno distopijo.

Zelo dober element je tudi jezik - odlomek o snegu, na primer, ne razkriva samo avtoričine jezikovne spretnosti, temveč tudi odlično poznavanje slovenskega besedišča.

To, kar je bilo branje Camusove Kuge med epidemijo kovida, je branje Hiše brez ogledal v sedanjem trenutku.

Romana Čolić: Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe

Kadar smo v šoli obravnavali samopoškodbe, je bilo eno izmed prvih pomembnih vprašanj, ali je dijakinja ali dijak na svoje poškodbe ponosen. Kadar se je pokazalo, da s samopoškodovalnim vedenjem ne izraža zgolj notranje stiske in bolečine, temveč tudi krpa načeto samopodobo, ga je bilo najprej soočiti s tem. Sicer pomoč ni pomagala. Nasprotno: samopoškodbe so dobile pridih pustolovščine in postale prepoznavni znak "izbranih" oziroma "posvečenih",  zaradi česar se je tako vedenje lahko začelo hitro širiti. Dokler samopoškodbe niso bile razumljene kot izraz nemoči, stiske in bolečine, je bil vsak poskus pomoči bolj ali manj neuspešen (ta pojav na Slovenskem že dobro poznamo pri alkoholizmu in deloholizmu). 

Podobne skrbi me navdajajo, ko spremljam medijsko obravnavo izgorelosti. Ena izmed knjig o osebni izkušnji z izgorelostjo je postala celo uspešnica številka ena, zaradi česar se je, žal, potrdilo prav to, pred čimer je avtor svaril: da izgorelost postaja modna muha, trend, ki ga ne smemo zamuditi. Način, kako je bila knjiga promovirana, je mnogokrat dosegel nasprotne učinke od zaželenih. In tu je kavelj 22, paradoks: če knjige o izgorelosti ne promoviramo, tega sodobnega bolezenskega stanja ne bomo spoznali, če jo, pa lahko promoviramo tudi izgorelost. Pri tem je torej potrebna premišljenost in natančno tehtanje med prednostmi in slabostmi oglaševanja. 

Knjiga Romane Čolić v slovenskem knjižnem prostoru verjetno ostaja manj znana prav zaradi te premišljene preudarnosti. Z načinom, kako je napisana, se izogiba običajnim pastem in izgorelosti (posredno) ne promovira, temveč najprej teoretično in celostno ozavešča o mehanizmih njenega delovanja, nato pa ponudi praktične vaje za nadaljnje ozaveščanje in možnost boljše izbire. Brez "hajpa". 

Osebno bi si sicer želel več analize in vpogleda (tudi kritike) v delovanje in zasnovo sodobne družbe, ki nemalo prispeva k izgorelosti, a to bi - razmišljam - lahko marsikoga utrdilo v vlogi nemočne žrtve. Vsekakor pa je to knjiga, ki govori o izgorelosti, ne da bi jo promovirala. Zaradi česar se mi zdi vredna promocije. Saj pravim, kavelj 22.