Živimo v času, ko se je dokončno potrdilo, da je "Nikoli več!", temeljna moralna zaveza in zaobljuba zahodne civilizacije, le politična puhlica, upanje, da smo se iz neizmernega trpljenja žrtev druge svetovne vojne česa naučili tudi kot človeštvo, pa prazno. Ne kot učitelj ne kot človek se ob tem ne morem izogniti vprašanju, kako je k zlomu prizadevanj, da se človeka "nikoli več" ne bi moglo razvrednotiti na sredstvo za doseganje ideoloških ciljev, pripomogel šolski sistem.
Eno izmed izhodišč za ponoven razmislek ponuja teza filozofa in teologa Ivana Illicha, da sodobni šolski sistem ne spodbuja toliko razvoja človeških intelektualnih, čustvenih, socialnih in ustvarjalnih zmožnosti kot konformističnega in nekritičnega sprejemanja interesov družbenih nosilcev moči. Njegovo trditev žal vsakodnevno potrjuje ravnanje tistih, ki so zaključili najbolj ugledne in prestižne šole - na vodilnih političnih in gospodarskih pozicijah moči brez (večjih) zadržkov in pomislekov ne pozabljajo samo na "Nikoli več!", temveč tudi na osnovne humanistične in razsvetljenske ideale. Ponovnega razmisleka bi tako bil vreden tudi predlog Illicha, da tudi šolstvo ločimo od države. Strinjam se: avtonomen status šolskega sistema, ki ne bi bil samo podaljšek prevladujoče politične ideologije, temveč bi temeljil na trajnejših in univerzalnejših humanističnih vrednotah, je predpogoj, da "Nikoli več!" ne bo le fasada za "Vedno znova!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar