V mojih otroških letih smo se v šoli pogosto igrali "partizane in nemce". Približno takole: najbolj nikakvi, tj. kilavi in rahitični fantje so bili izbrani za nemce, najbolj zdravi in močni pa za partizane. Zmaga partizanov ni smela biti nikoli in z ničimer ogrožena, o tem smo se potihoma strinjali vsi.
Jaz in Kruno sva po navadi morala igrati nemce. Imela sva le eno nalogo: partizani so nama dali kakšne dve do tri minute fore, midva pa sva morala hitro ucvreti v bližnji gozd in se dobro skriti. Verjetno se je takrat začela moja tekaška kariera, pa tudi solidarnost: čeprav nemec, sem znal biti tudi dober tovariš. Kruno, ki je zaradi hude skolioze moral nositi jeklen oklep v podporo hrbtenici (zaradi tega smo ga klicali Želva), bi sam nikoli ne mogel dovolj hitro ubežati roki pravice, še manj dobro skriti. Zato sva v hosti najprej poiskala skrivališče zanj - v kakšnem grabnu sem ga prekril z listjem, sam pa nato odbrzel dalje in splezal na kakšno drevo. Ne pa predaleč: še eno nenapisano pravilo je zapovedovalo, da nemci ne smemo bežati bogu za hrbet, saj se je bilo potrebno pravočasno vrniti na šolsko kosilo. Tršici za varstvo se ni bilo dobro zameriti: če si se, si moral v varstvu delati domače naloge.
Partizani so naju tako praviloma hitro našli, privezali na drevo, nato pa je sledila kazen za najina hudodelstva proti domovini. Običajno kakšen ogorčen nagovor komandanta in milostni strel v čelo okupatorsko. Nato smo družno tekli na kosilo.
Kolikor vem, se je zapletlo le enkrat, kriv pa sem bil sam: Krunota sem tako gosto prekril s sveže odpadlim jesenskim listjem, da ga dolgo niso našli. Partizanski bes nato ni poznal usmiljenja: pustili so naju privezana na drevo in jo sami mahnili na kosilo. Tršica za varstvo je tisti dan pobesnela na vse, še kakšen teden smo morali v varstvu pisati domače naloge.
Skratka, lepi dobri stari časi brez pametnih telefonov, ko smo se otroci še znali igrati.
Dobrih štirideset let pozneje, v sredo, 27. marca, sem bil povabljen na OŠ Staneta Žagarja v Lipnici, da spregovorim o Stanetu Žagarju, cenjenem učitelju in narodnem heroju. Moj prvi odziv je bil "Slišiš tole, Kruno!" Kruno se je oglasil: "Bravo, nemec! Ne pozabi na najbolj pomembne stvari: bodi dober tovariš, partizanska zmaga nikoli in z ničimer ne sme biti ogrožena, na kosilo pa se je treba vrniti pravočasno!"
Mislim, da sem vse upošteval.
MOJA ŠOLSKA URA ŠE NI KONČANA
Drage učenke in učenci, cenjene kolegice in kolegi, spoštovane članice in člani zveze borcev, dragi starši in drugi cenjeni gostje!
Eno najbolj pogostih vprašanj, ki me doletijo kot učitelja, je: »Učitelj, zakaj je to potrebno, kdaj bomo mi to potrebovali?« Kako se odzovem? Resno, izjemno resno. Ne jemljem ga kot provokacijo, nikakor, zdi se mi najbolj pomembnih vprašanj, ki ga učenci lahko zastavijo učitelju; sprašujejo namreč po smislu. In ljudje smo ljudje prav zato, ker v svetu, ki nas obdaja, iščemo smisel. Nič nam ni bolj tuje, kot da v nečem ne zmoremo prepoznati nobenega smisla – v tem ne moremo prepoznati nič dobrega. Danes, ko vam želim povedati nekaj besed o svojem dragem učiteljskem kolegu Stanetu Žagarju, narodnem heroju, se mi zato zdi to vprašanje še posebej pomembno upoštevati. V času, ko dragocena spoznanja in poduki druge svetovne vojne tonejo v pozabo in ko se zdi, da smo pozabili celo na največjo zavezo in zaobljubo iz tega časa – Nikoli več!, se mi zdi nujno življenjsko zgodbo slovenskega narodnega heroja povedati tako, da bomo ponovno začutili in prepoznali osrednje sporočilo njegovega življenja. Kot smiselno, kot pomembno in kot vredno našega skupnega spomina.
Stane Žagar, rojen19. februarja 1896 na Žagi pri Bovcu, je bil učitelj. Odličen učitelj! Ne samo zato, ker je bil korak pred svojim časom in je vpeljal številne novosti, ker je skrbel za širšo skupnost z izobraževalnimi tečaji ali ker je skrbel za učence kot za svoje lastne otroke. Tudi zato, a ne samo zato. Odlične učitelje, kot je bil Stane Žagar, prepoznamo po tem, da v resnici nikoli ne zapustijo učilnice: njihova učilnica je povsod, njihova učilnica je ves svet. Dobre učitelje prepoznamo po tem, da nikoli ne stopijo s šolskega katedra.
… tudi med vojno ne. Oziroma še posebej med vojno ne. Naj omenim le Žagarjevega kolega iz tedanjega časa, Miloja Pavlovića, gimnazijskega učitelja in ravnatelja iz srbskega Kragujevca. Kot vemo, se je med drugo svetovno vojno tam zgodila ena največjih tragedij: nemški vojaki so zaradi spopada s partizani maščevalno postrelili 3063 nedolžnih civilistov, med njimi 300 otrok. Ko so nemški vojaki 21. oktobra 1041 na strelišče odpeljali njega in njegove dijake, so mu ponudili možnost, da se reši in zapusti vrsto. Miloje Pavlović je ostal učitelj. Objel je svoje učence in rekel: »Streljajte, moja šolska ura se še ni končala.« Živel in umrl je kot učitelj.
Nekaj mesecev pozneje, 27. marca 1942, je pod streli okupatorskih vojakov padel drugi učitelj – Stane Žagar. In tudi zanj lahko rečemo, da je njegova šolska ura trajala do smrti. Da je umrl in živel kot učitelj. In rečemo lahko tudi, da sta nas oba, do svojega zadnjega diha, učila podobno.
Kaj sta nas učila? Naj se vrnem k prvemu vprašanju. »Zakaj je to potrebno?« Tudi partizani so se morali posredno soočiti z vprašanjem in sicer, ko se so spraševali »Ali se lahko oziroma smemo upreti nasilnežu, kadar je ta precej močnejši in neizmerno maščevalen?« Glavni argument, ki ga zagovarjajo tisti, ki se jim še danes zdi upor partizanov nesmiseln oziroma nepotreben, je namreč mogoče povzeti v naslednji trditvi: »Kadar je nasilnež precej močan in neizmerno maščevalen, je vsak upor neupravičen, saj tako le izzivamo in tvegamo, da se ne bo zverinsko znesel samo nad uporniki, ampak tudi nad nedolžnimi.« Iz tega nato izpeljejo problematičen sklep: »V takem primeru za svoje zverinsko nasilje ni odgovoren nasilnež, temveč tisti, ki se mu je uprl in ga tako po nepotrebnem vznemiril.«
Kot učitelj lahko vsak dan, žal, spoznavam, da takšna miselnost ostaja enako živa. Ne samo enako – vse bolj. Ni treba daleč, naj vas spomnim samo na bulije, šolske nasilneže. Bojim se, da vsi poznate kakšnega. In bojim se, da ste nekateri med vami prisiljeni razmišljati, ali se mu lahko uprete, če pa veste, da se izven šole ne bo surovo maščeval samo vam, ampak tudi vašim prijateljem. In da bodo nato krivdo za nasilje prevalili na vas, ker ste si upali povzdigniti glas ali celo upreti.
S tem vprašanjem se žal prepogosto sooča tudi marsikateri učitelj v Sloveniji in drugod. Ni malo primerov otrok, ki v domačem okolju doživljajo nasilje, učitelji pa oklevajo s prijavo, saj se bojijo, da se nasilnež ne bo maščeval samo njim, temveč bo – če pristojne institucije ne bodo ustrezno ukrepale – dodatno zagrenil življenje tudi žrtvi.
Če me boste zdaj vprašali »Kdaj bomo to potrebovali to sporočilo?«, se bojim, da moram vprašanje obrniti in vas vprašati: »Kdaj tega sporočila ne boste potrebovali?« Po drugi svetovni vojni smo resda nekaj časa iskreno verjeli, da Nikoli več! Da so celotno človeštvo grozoviti zločini tako zelo pretresli, da nikoli več ne bomo dovolili, da se ponovijo. A trenutno dogajanje na svetu nas opominja, da smo se zmotili in da je sporočilo Staneta Žagarja in drugih borcev za svobodo aktualno kot že dolgo ne. Nasilju je treba vedno znova reči ne, če želimo ostati ljudje.
Šolska ura se še ni končala.
Govor ob obletni smrti učitelja in narodnega heroja Staneta Žagarja, 27. 3. 2024, OŠ Staneta Žagarja Lipnica
https://sl.wikiversity.org/wiki/Partizanski_spomeniki_na_Geopediji#Govori
