Dvomim, da je teza Danila Kiša o nacionalizmu kot kolektivni in individualni paranoji dobila kje bolj jasno potrditev kot v (avto)biografiji Mire Furlan "Imej me rajši od vsega na svetu".
"Prej sem politiko doživljala kot nekaj skrajno dolgočasnega in nezanimivega, leta 1971, pa sem nenadoma ugotovila, da je lahko zelo vznemirljiva. Nisem mogla razumeti, kaj točno se dogaja. Toda globoko me je ganila "moč ljudstva". Dobro si se počutil, ko si vpil "Hočemo svobodo!" Težava je bila, da "svobode" nisem doživljala tako, kot jo je razumela večina protestnikov. Svoboda bi morala biti za vse, sem si mislila. Nisem razumela, zakaj so študentje, ki so protestirali, govorili "o hrvaški svobodi" in "svobodi za Hrvate". Kaj pa vsi drugi? In spet je bila tu: množična miselnost, z vsem svojim besom in močjo. Sem jo že čutila: ali si ji pripadal ali pa ne. Bil si za ali proti. Kaj pa, če si se na splošno strinjal in le v manjših podrobnosti ne?
Žal nam je, odstopanja niso dovoljena. Izpadli ste." (prev. T. Bulajić)
Mira Furlan je pozneje, zastopajoč idejo "svoboda za vse", izpadla še večkrat. V devetdesetih, ko je izgubila skoraj vse, dokončno.
Z njo pa, kot lahko vidimo trideset let pozneje, tudi ideja, v katero je verjela in jo drago plačala. In to ne samo v "regiji"
Ni komentarjev:
Objavite komentar