Romana Čolić: Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe

Kadar smo v šoli obravnavali samopoškodbe, je bilo eno izmed prvih pomembnih vprašanj, ali je dijakinja ali dijak na svoje poškodbe ponosen. Kadar se je pokazalo, da s samopoškodovalnim vedenjem ne izraža zgolj notranje stiske in bolečine, temveč tudi krpa načeto samopodobo, ga je bilo najprej soočiti s tem. Sicer pomoč ni pomagala. Nasprotno: samopoškodbe so dobile pridih pustolovščine in postale prepoznavni znak "izbranih" oziroma "posvečenih",  zaradi česar se je tako vedenje lahko začelo hitro širiti. Dokler samopoškodbe niso bile razumljene kot izraz nemoči, stiske in bolečine, je bil vsak poskus pomoči bolj ali manj neuspešen (ta pojav na Slovenskem že dobro poznamo pri alkoholizmu in deloholizmu). 

Podobne skrbi me navdajajo, ko spremljam medijsko obravnavo izgorelosti. Ena izmed knjig o osebni izkušnji z izgorelostjo je postala celo uspešnica številka ena, zaradi česar se je, žal, potrdilo prav to, pred čimer je avtor svaril: da izgorelost postaja modna muha, trend, ki ga ne smemo zamuditi. Način, kako je bila knjiga promovirana, je mnogokrat dosegel nasprotne učinke od zaželenih. In tu je kavelj 22, paradoks: če knjige o izgorelosti ne promoviramo, tega sodobnega bolezenskega stanja ne bomo spoznali, če jo, pa lahko promoviramo tudi izgorelost. Pri tem je torej potrebna premišljenost in natančno tehtanje med prednostmi in slabostmi oglaševanja. 

Knjiga Romane Čolić v slovenskem knjižnem prostoru verjetno ostaja manj znana prav zaradi te premišljene preudarnosti. Z načinom, kako je napisana, se izogiba običajnim pastem in izgorelosti (posredno) ne promovira, temveč najprej teoretično in celostno ozavešča o mehanizmih njenega delovanja, nato pa ponudi praktične vaje za nadaljnje ozaveščanje in možnost boljše izbire. Brez "hajpa". 

Osebno bi si sicer želel več analize in vpogleda (tudi kritike) v delovanje in zasnovo sodobne družbe, ki nemalo prispeva k izgorelosti, a to bi - razmišljam - lahko marsikoga utrdilo v vlogi nemočne žrtve. Vsekakor pa je to knjiga, ki govori o izgorelosti, ne da bi jo promovirala. Zaradi česar se mi zdi vredna promocije. Saj pravim, kavelj 22.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

 

Dvomim, da je teza Danila Kiša o nacionalizmu kot kolektivni in individualni paranoji dobila kje bolj jasno potrditev kot v (avto)biografiji Mire Furlan "Imej me rajši od vsega na svetu".

"Prej sem politiko doživljala kot nekaj skrajno dolgočasnega in nezanimivega, leta 1971, pa sem nenadoma ugotovila, da je lahko zelo vznemirljiva. Nisem mogla razumeti, kaj točno se dogaja. Toda globoko me je ganila "moč ljudstva". Dobro si se počutil, ko si vpil "Hočemo svobodo!" Težava je bila, da "svobode" nisem doživljala tako, kot jo je razumela večina protestnikov. Svoboda bi morala biti za vse, sem si mislila. Nisem razumela, zakaj so študentje, ki so protestirali, govorili "o hrvaški svobodi" in "svobodi za Hrvate". Kaj pa vsi drugi? In spet je bila tu: množična miselnost, z vsem svojim besom in močjo. Sem jo že čutila: ali si ji pripadal ali pa ne. Bil si za ali proti. Kaj pa, če si se na splošno strinjal in le v manjših podrobnosti ne?

Žal nam je, odstopanja niso dovoljena. Izpadli ste." (prev. T. Bulajić)

Mira Furlan je pozneje, zastopajoč idejo "svoboda za vse", izpadla še večkrat. V devetdesetih, ko je izgubila skoraj vse, dokončno.

Z njo pa, kot lahko vidimo trideset let pozneje, tudi ideja, v katero je verjela in jo drago plačala. In to ne samo v "regiji"