Štirje kvarti (pesniška zbirka Alje Furlan, Borja Bolčina, Mateja Grudna Keka in Petre Koršič)

 Pesniške zbirke Štirje kvarti Alje Furlan, Borje Bolčine, Mateja Grudna Keka in Petre Koršič ni mogoče brati, ne da bi njen naslov priklical v spomin zbirko Pesmi štirih, ki je davnega leta 1953 dokončno naznanila rojstvo sodobnega slovenskega pesništva. Zdi se, da ne naključno: ob 70. obletnici kultne zbirke Štirje kvarti ne izprašujejo zgolj smiselnosti izdaje večavtorske knjige pod skupno knjižno streho, temveč, posredno in neposredno, s tradicijo vodijo polemičen vsebinski dialog. Odločitve za štiriglasno polifonijo izrazito svojstvenih pesniških glasov, ki bi v času številnih in dostopnih (digitalnih) platform zlahka doneli samostojno, namreč ni mogoče razumeti drugače kot močno sporočilo o pomenu in vrednosti sobivanja in soobstajanja. V času poudarjenega individualizma pričujoča zbirka izpostavlja temeljno protislovje: šele združeni zadonijo glasovi zares samosvoje. Tako samosvoje, kot bi samostojno ne mogli. Intimo, ki je v času poudarjenega kolektivizma Pesmi štirih niso izpostavile samo kot temo, temveč tudi kot temeljno gesto posameznika, Štirje kvarti – nič manj pogumno – izpostavijo kot temeljno gesto skupnega. Če Pesmi štirih trdijo, da nas nič ne loči bolj kot intima, Štirje kvarti poudarjajo, da nas nič bolj ne združuje. Da je intimno najbolj kolektivno. Da je dialog s samim seboj tudi dialog s skupnim. Prav zato se ne zdi naključno, da so se ti glasovi oglasili prav z roba slovenskega (pesniškega) prostora – ko se dogajajo pomembni premiki, je rob praviloma center. In obratno.

Tone Vrhovnik Straka: Si danes že vzel tablete

 Britanski psihoterapevt Peter Philippson je na delavnicah svoje pripovedi o klientih, ki so se zaradi težkih življenjskih izkušenj spopadali odvisnostmi, samopoškodbami, duševnimi motnjami in boleznimi, destruktivnimi vedenjskimi vzorci ..., pogosto zaključil z isto mislijo: "Dvomim, da bi se sam izvlekel kaj bolje, če bi šel skozi tak pekel!"

Vsakič sem v nemočnem priznanju tako velikega mojstra in poznavalca človeške duše začutil ne samo iskreno sočutje in razumevanje, ampak tudi moč, ki je - o tem sem prepričan - pri okrevanju podprla tudi njegove kliente. Ne bežati pred lastno nemočjo - ne vem, ali poznam večjo moč.

Knjigo "Si danes vzel tablete?" Toneta Vrhovnika Strake bi lahko povzel prav s tem sporočilom: ko prebiramo zgodbe, ki jih niza avtor, se vse bolj zavedamo, kako težko bi tudi sami v takem položaju ravnali kaj bolje. To je tudi njena največja vrednost: z odstiranjem sveta, ki je potisnjen na bankine družbene pozornosti, in s pogumnim osvetljevanjem naših duševnih kleti, se bralec vse bolj sprašuje, ali bi sam takšna bremena zmogel kaj bolje. In če je kolikor toliko iskren, bo vsaj podvomil.

Druga velika vrednost knjige je preizpraševanje "industrije duševnega zdravja", zaradi katere mnogi pacienti zdrsnejo iz družbe in se zataknejo kot "veja v reki". Vsem, ki imajo v rokah škarje in platno, ponuja možnost, da ob tako natančno in iskreno zapisani uporabniški izkušnji ter refleksiji ponovno razmislijo, ali
so trenutni ukrepi resnično najboljši. Že po nekaj straneh bodo doumeli, da ne. In da knjiga tudi njih sprašuje, ali so "danes že vzeli tablete". Ne samo njih - vse nas. Če se bodo na področju duševnega zdravja še naprej pisale take zgodbe, potem je prva, ki mora začeti jemati tablete - naša družba

Simona Klemenčič: Hiša brez ogledal

 Chris Hedges, znameniti ameriški novinar in Pulitzerjev nagrajenec, je v nedavnem zapisu posvaril, da bo darilo propadlega liberalizma pokristjanjena fašistična država. Prav liberalni razred, "kreatura korporativne moči, ujetnik vojne industrije in varnostne države," je temelj, na katerem bodo krščanski fanatiki zgradili svoje grozljivo gibanje.

Če bi iskali literarno delo, ki bi najbolje povzelo njegova svarila, bi bil roman Hiša brez ogledal Simone Klemenčič v ožjem izboru. V romanu, eni od najboljših slovenskih distopij, spremljamo dogajanje v prihodnosti, in sicer skozi oči prvoosebne personalne pripovedovalke Suzane, žene Antona Rifnika - Nina, enega izmed najbolj pomembnih politikov Zveze, nove evropske državne tvorbe.

Razmere so vse prej kot zavidljive: Evropo je zajela nova ledena doba, oblast je prevzelo fanatično krilo kristjanov, povrhu pa je izbruhnila še izjemno smrtonosna kuga.

Skozi Suzanine notranje monologe in zunanje dialoge se pred bralcem riše slika sveta, pred katerim svari Chris Hedges, bralec pa se med branjem ne izogniti vprašanju, kakšna je v tem svetu njegova vloga.

Zgodbo prepričljivo podpira zgradba romana: prvotno idiličen Suzanin svet hitro razpada iz poglavja v poglavje, dokler na koncu ne ostane le pogorišče vsesplošnega nezaupanja in strahu. Edini svetli žarek predstavlja Suzanina aktivnost - s svojo odločitvijo, da z otroki pobegne na varno, prepreči popolno distopijo.

Zelo dober element je tudi jezik - odlomek o snegu, na primer, ne razkriva samo avtoričine jezikovne spretnosti, temveč tudi odlično poznavanje slovenskega besedišča.

To, kar je bilo branje Camusove Kuge med epidemijo kovida, je branje Hiše brez ogledal v sedanjem trenutku.

Romana Čolić: Izstopi iz izgorelosti in zaživi sebe

Kadar smo v šoli obravnavali samopoškodbe, je bilo eno izmed prvih pomembnih vprašanj, ali je dijakinja ali dijak na svoje poškodbe ponosen. Kadar se je pokazalo, da s samopoškodovalnim vedenjem ne izraža zgolj notranje stiske in bolečine, temveč tudi krpa načeto samopodobo, ga je bilo najprej soočiti s tem. Sicer pomoč ni pomagala. Nasprotno: samopoškodbe so dobile pridih pustolovščine in postale prepoznavni znak "izbranih" oziroma "posvečenih",  zaradi česar se je tako vedenje lahko začelo hitro širiti. Dokler samopoškodbe niso bile razumljene kot izraz nemoči, stiske in bolečine, je bil vsak poskus pomoči bolj ali manj neuspešen (ta pojav na Slovenskem že dobro poznamo pri alkoholizmu in deloholizmu). 

Podobne skrbi me navdajajo, ko spremljam medijsko obravnavo izgorelosti. Ena izmed knjig o osebni izkušnji z izgorelostjo je postala celo uspešnica številka ena, zaradi česar se je, žal, potrdilo prav to, pred čimer je avtor svaril: da izgorelost postaja modna muha, trend, ki ga ne smemo zamuditi. Način, kako je bila knjiga promovirana, je mnogokrat dosegel nasprotne učinke od zaželenih. In tu je kavelj 22, paradoks: če knjige o izgorelosti ne promoviramo, tega sodobnega bolezenskega stanja ne bomo spoznali, če jo, pa lahko promoviramo tudi izgorelost. Pri tem je torej potrebna premišljenost in natančno tehtanje med prednostmi in slabostmi oglaševanja. 

Knjiga Romane Čolić v slovenskem knjižnem prostoru verjetno ostaja manj znana prav zaradi te premišljene preudarnosti. Z načinom, kako je napisana, se izogiba običajnim pastem in izgorelosti (posredno) ne promovira, temveč najprej teoretično in celostno ozavešča o mehanizmih njenega delovanja, nato pa ponudi praktične vaje za nadaljnje ozaveščanje in možnost boljše izbire. Brez "hajpa". 

Osebno bi si sicer želel več analize in vpogleda (tudi kritike) v delovanje in zasnovo sodobne družbe, ki nemalo prispeva k izgorelosti, a to bi - razmišljam - lahko marsikoga utrdilo v vlogi nemočne žrtve. Vsekakor pa je to knjiga, ki govori o izgorelosti, ne da bi jo promovirala. Zaradi česar se mi zdi vredna promocije. Saj pravim, kavelj 22.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

 

Dvomim, da je teza Danila Kiša o nacionalizmu kot kolektivni in individualni paranoji dobila kje bolj jasno potrditev kot v (avto)biografiji Mire Furlan "Imej me rajši od vsega na svetu".

"Prej sem politiko doživljala kot nekaj skrajno dolgočasnega in nezanimivega, leta 1971, pa sem nenadoma ugotovila, da je lahko zelo vznemirljiva. Nisem mogla razumeti, kaj točno se dogaja. Toda globoko me je ganila "moč ljudstva". Dobro si se počutil, ko si vpil "Hočemo svobodo!" Težava je bila, da "svobode" nisem doživljala tako, kot jo je razumela večina protestnikov. Svoboda bi morala biti za vse, sem si mislila. Nisem razumela, zakaj so študentje, ki so protestirali, govorili "o hrvaški svobodi" in "svobodi za Hrvate". Kaj pa vsi drugi? In spet je bila tu: množična miselnost, z vsem svojim besom in močjo. Sem jo že čutila: ali si ji pripadal ali pa ne. Bil si za ali proti. Kaj pa, če si se na splošno strinjal in le v manjših podrobnosti ne?

Žal nam je, odstopanja niso dovoljena. Izpadli ste." (prev. T. Bulajić)

Mira Furlan je pozneje, zastopajoč idejo "svoboda za vse", izpadla še večkrat. V devetdesetih, ko je izgubila skoraj vse, dokončno.

Z njo pa, kot lahko vidimo trideset let pozneje, tudi ideja, v katero je verjela in jo drago plačala. In to ne samo v "regiji"