Ena izmed večjih ugank v književnosti je nenavadna podobnost številnih bajk in pravljic. V zgodbah iz različnih kultur in koncev sveta pogosto srečamo podobne teme, ki so osupljivo podobne. Na primer svetovni potop, ki ga pozna večina mitoloških in ljudskih izročil (pri nas je ta tema obravnavana v pripovedki Vesoljni potop in Kurent). Celo med manjšimi temami je moč najti številne podobnosti: med zabavnejšimi je primerjava med Odisejem, ki z zvijačo premaga Polifema, in slovensko ljudsko pravljico Sam prežene hudiča. Podobnosti potrjujejo, kako povezana je naša kolektivnega zavest, koliko skupnega nas druži.
O teh presenetljivih podobnostih sem razmišljal, ko sem bral malgaško pripovedko Ibotity, saj presenetljivo spominja na slovensko ljudsko pravljico Šla kokoš je na semenj; zgodbo o kokoški, ki si je med potjo na semenj umazala kremplje, nato pa od grmovja zahtevala, naj ji obriše nogo. Grmovje se upre, zato stopi do koze, češ, "Le počakaj, grdi grm, kozo nate bom poslala, pa ti brste bo požrla". Ker se upre tudi koza, prosi za pomoč volka ("Hajdi, volk, požrti to kozo!"), nato vas ("Nočem!"), ogenj ("Hajdi, ogenj vas zapali!"), vodo, konja ("Hajdi, konj, popij to vodo!"), sedlo ("Hajdi, sedlo, žuli konja!"), miško ("Hajdi, miš, razgrizi sedlo!") in mačko, dokler nazadnje ne poprosi psa, naj raztrga mačko. Le slednjega ji ni treba dolgo prositi: nemudoma napade mačko, ta miš, miš sedlo, sedlo konja, konj vodo, voda ogenj, ogenj vas, vas volka, volk kozo, koza grm - in kokoš je na koncu lahko s čistimi krempeljci odšla na semenj.
Pravljica govori o moči - na posreden način se sprašuje, kdo je najmočnejši. Na koncu izvemo, zakaj je to vprašanje pomembno: tisti, ki je svojo moč pripravljen uporabiti, lahko svet ponovno spravi v red oz. popravi porušeno ravnovesje (kokoška ima spet čiste krempeljčke). Zlo (strah, bežanje, poškodbe), ki pri tem nastane, je samoumeven del vzpostavljanja porušenega reda.
Malgaška pravljica Ibotity (v malgaškem jeziku ibotity pomeni mali človek, "ne ženska ne moški") nadaljuje tam, kjer slovenska pravljica ostane. Tudi tu je osrednje vprašanje, kdo je najmočnejši, a odgovor oz. skriti nauk sega precej globlje. Mali Ibotity si med plezanjem na drevo zlomi nogo in zastoka: "Oh, to drevo je najmočnejše, zlomilo je mojo nogo." Drevo se oglasi in pojasni, da ni najmočnejše, češ, če "bi bilo najmočnejše, ali bi me veter lahko izruval?" Vlogi najmočnejšega se odrečejo in preložijo na drugega tudi gora, podgana, mačka, vrv, nož, ogenj, voda, piroga, kamen, človek, vrač, tanguin (smrtonosna rastlina), dokler se ne veriga ne konča pri Andriamanitru, vrhovnemu duhovnemu bitju. Ki pa ne reče ničesar - na vprašanje, ali je najmočnejše, ne odgovori ne pritrdilno ne negativno. Odgovarja s tišino.
Končna tišina je tista, ki prinese globlje duhovno spoznanje: tisti, ki je resnično močan, tega ne poudarja. In ne dokazuje: dovolj je močan, da mu tega ni treba. A kdor bi vseeno želel slišati odgovor, lahko po krajšem razmisleku hitro zaključi: če Andriamanitru povezuje celotno stvarstvo, živo in neživo, največja moč torej leži v povezanosti (vsega). "Najmočnejši smo torej vsi skupaj, v naravi in duhu, ki nas povezuje vse skupaj v sodelovanju in podpori drug drugemu."
Morda podobnost med svetovnimi bajkami in pravljicami ni naključna, morda nam želi sporočiti: ne glede na to, na katerem koncu sveta jih poslušamo, nas opominjajo, da smo povezani v nevidno skupnost. Razlike so izmišljene, da bi nas oslabile.
Pravljico Ibotity dodatno obogatijo prelepe živopisne ilustracije Gregorja Purgarja, doživet prevod ter slovarček, ki dopolnjuje tisto, kar bi se izgubilo zaradi kulturnih razlik.
