Robert Riley: VELIKAN ZIMA IN PRINCESA POMLADI

Morda največji čudež pravljic je, da nam podarijo svet, v katerem se nam čudeži ne zdijo nič čudežnega; ko je nenavadno nenadoma navadno; ko se neuresničljivo zdi uresničljivo; nepremagljivo premagljivo. Verjetno je eden to eden od glavnih ciljev pravljic: v mladih letih nas napolnijo z vero, da so cilji uresničljivi in sanje dosegljive - brez tega te skrivne sile bi pozneje, v času težjih preizkušenj, omagali, še preden bi poskusili. 

Pravljica Velikan Zima in princesa Spomladi (Ljubljana: Edita, 2020) je pravljica, ki ta cilj odlično izpolnjuje: ko svet prekrijeta led in sneg, droben deklič zmore ohraniti vero v Pomlad. Brez te vere verjetno ne bi zmogla zbrati dovolj moči in vztrajnosti za dolg in izčrpujoč spopad z Zimo. Pravzaprav se zdi, da je s tem namenom tudi napisana: arhetipske podobe narave in ljudi, ki ne skrivajo povezanosti s keltskim mitološkim svetom, med branjem prebujajo močne slike, ki burkajo našo domišljijo, sočasno pa nas polnijo s toplino in svetlobo. 

Prav tako topla je tudi predzgodba. Robert Riley, avtor zgodbe, je svoje pravljice pripovedoval na rojstnih dnevih svoje hčerke Isabelle. Ko je Isabella odrasla in izbirala temo za svojo diplomsko nalogo na likovni pedagogiki, se je spomnila teh pravljic. Izbrala je Velikana Zimo in princeso Spomladi ter jo likovno oblikovala. Ko dekle, ki je odraščalo v dvojezičnem (angleško-slovenskem) okolju je estetsko dovršeno pravljico mladim nadebudnežem ponudila v obeh jezikih. Knjiga se tako lahko uporablja tudi kot didaktično gradivo za učenje angleščine ali slovenščine. 

Na še veliko takih čudežev. 

Marjan Žiberna: DEDIČ

Ko sem lani z otrokoma prikolesaril iz Firenc v Piso, sta nas pod znamenitim poševnim stolpom pričakala dva Luciferja.
Prvega ni bilo mogoče prezreti: negibna figura z razbito glavo in zlomljenimi krili je že od daleč pripovedovala pretresljivo zgodbo o vélikem padcu. A v Luciferju ni bilo videti nič luciferskega. Nasprotno: padli angel na travniku je – če ni bogokletno reči – s svojo peklensko človeškostjo zbujal sočutje. In vtis, da skupaj s poševnim stolpom opozarja, kako nevarno je babilonsko poseganje v nebo, kako težko je z zemlje doseči nebeško harmonijo. To je bil prvi Lucifer. Čeprav je ležal na majhnem koščku travnika, je bodel v oči vsaj tako kot poševni stolp.

Drugi Lucifer je bil povsod, a ga dolgo nismo opazili. Da je vsenavzoč, smo zaslutili šele, ko smo zagledali merilnik temperature med debelimi srednjeveškimi zidovi starega jedra Pise – kazal je 39,5. Nemogoče, sem se ujezil in poguglal. Šok! Javni termometer se je dejansko motil – v resnici je bilo 40 stopinj C. Poguglal sem: V Italiji divja vročinski val Lucifer, je kričalo s skoraj vseh naslovnic spletnih časopisov. Zaradi neznosne vročine se je morala Italija drugič to leto zagrniti v črnino: pozimi in spomladi jo je prizadela epidemija COVID-19, poleti je med starostniki smrt kosila zaradi vročine.

Lucifer ni eden, Luciferja sta dva, sem pomislil. Prvi na zemlji, drugi v zraku. Eden viden, drugi neviden, toda oba pretresljiva: prvi s svojo vnebovpijočo nesrečo, drugi s svojo neopaznostjo – čeprav vseskozi in povsod okrog nas, ga nismo opazili, ne jaz ne otroka. Če ne bi videli termometra, ne bi vedeli, da je v zraku 40 stopinj in bi mirno kolesaril naprej proti Neaplju. Tako kot vsa prejšnja poletja, ko je žgalo sonce: od Murske Sobote do Gorice, od Salzburga do Dunaja, od Züricha do Pariza, ob Donavi do Črnega morja, do Prage do Köbenhavna, od Amsterdama do Londona … Tisoče kilometrov pripekajočega sonca, ki pa sem ga opazil šele v Pisi. Kako to, sem se spraševal, da sem lahko prezrl nekaj tako očitnega, vseprisotnega?

Jeseni 1988, na začetku osmega razreda, sem si v knjižnici sposodil romana Antona Ingoliča Mladost na stopnicah. Zgodba o mladem nogometašu Cirilu Ogrinu, ki krepko zabrede, iz godlje pa se počasi izkoplje s treniranjem teka, sem prebral na dušek. Ko sem odložil knjigo, sem vedel: opustil bom treniranje jiu-jitsu, v katerega sem vložil leta trdega treninga, in začel trenirati tek. Iz nič. Nikogar nisem obveščal, nikogar prosil za nasvet. Popoldne sem, meni nič tebi nič, v torbo vrgel majico in kratke hlače, obul superge in jo mahnil na Centralni stadion za Bežigradom. Tam je na robu peščene steze stal Stane* in poveljeval svoji četici iz Atletskega kluba IBL Olimpija. S samozavestjo, ki je nisem nikoli poprej poznal v takšni meri, sem stopil do njega in beseda je dala besedo. Pogovora se ne spomnim v celoti: v spominu mi je ostala le njegova skrb, da ne bom tudi atletike nekega dne zapustil tako nenadno, kot sem jiu-jitsu. »Ne bom,« sem rekel odločno, kot le malokrat v življenju. Nič ni komentiral, le zazrl se je v daljavo. Nekaj trenutkov za tem sem se zapodil za njegovimi tekačicami in tekači, kot bi mi šlo za življenje. Dobrih trideset let za tem sem pa prebral roman Dedič Marjana Žiberne, ki ga je navdihnilo Stanetovo življenje. Ko sem ga odložil, sem se zavedel, da je resnično šlo za življenje.

Stane ni bil običajen trener. Niti ni bil trener: bil je učitelj, a tiste vrste, ki se zaveda, da gredo mladim besede skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Že prvi dan, ko sem stekel za skupino, me je naučil, da stvari, ki jih je res pomembno izreči, ne izrečemo. Z besedami zgolj razvodenimo pomen sporočila. Pomembne nauke živimo; tako jih lahko najbolje učimo.
In Stane jih je živel ves čas. Nikoli mi ni, npr., razlagal, kaj je to tek, a sem vseeno dobro vedel, da tek v njegovi skupini ni samo športna dejavnost. Nikakor: ne da bi kdaj rekel, nas je naučil, da je tek neusahljivi studenec naše notranje moči, iz katerega lahko njegovi nekdanji atleti še danes črpamo vsakič, ko nam pojemajo sile. Le obuti si moramo športne copate in se pognati do prvega travnika ali gozda. Če se je pri drugih trenerjih zdelo, da je osrednji cilj predvsem vzgoja mladih atletov, je že pogled na Stanetovo skupino razodeval drugačno sliko: v njej niso bili le skrbno selekcionirani atleti, za katere se je upalo, da bodo nekega dne krojili atletski vrh, temveč tudi tisti navdušenci nad tekom, ki so že vnaprej vedeli, da bodo na atletskih tekmovanjih le zaradi množičnosti in kot »kanon futer« za hitronoge atletske gazele. Še danes ne vem, kako mu je uspelo, da je na vsakem treningu enakovredno vključil vse atlete: bok ob boku so tekli tako tisti, ki so lovili olimpijsko normo za olimpijske igre, kot tisti, ki s(m)o bili presrečni, če s(m)o na cilj pritekli le kakšen krog za zmagovalcem. Ob sobotah nas je pogosto naložil v svojo oranžno katrco in popeljal na bližnje ljubljanske hribe: tek smo – ne glede na velike razlike med nami – začeli in končali skupaj, vmes pa je začaral, da je vsak dobil toliko, kot je potreboval in zmogel. Kako, še danes ne vem dobro, a koncept inkluzivnosti je uveljavil, še preden se je o tem karkoli vedelo. Pri njem smo bili vsi dobrodošli; ni se zmrdoval, kot nekateri drugi trenerji, če je k njemu prišel kak počasnè, za katerega je bilo od daleč jasno, da lahko tekmuje predvsem sam s seboj. V času, ko je bil tek le hermetična disciplina kraljice športa, družbeno pa obravnavan kot dekadentno tratenje časa, nas je s svojim načinom učil, da je tek življenjski eliksir za vsakogar. Osrednja vloga teka je bila zanj globoko eksistencialna: v psihologiji bi jo verjetno opredelili kot osrednje sredstvo in cilj posameznikove samouresničitve; potrebo, ki je tako na dnu piramide po Maslowu (osnova fiziološka potreba, kot je spanje, hranjenje, pitje) kot na njenem vrhu (samouresničitev). Tek je bil zanj tako sredstvo notranje in zunanje emancipacije.

Nič manj me ni kot bodočega pedagoga zaznamovala njegova želja, da bi veselje do teka ostalo trajno. Mnogi mladi športniki obesijo svoj šport na klin takoj, ko končajo z aktivnim treniranje; ni jih malo, ki se jim šport celo tako zagabi, da o njem še leta ne želijo slišati ničesar. Ne pri Stanetu: večina njegovih nekdanjih atletov v prostem času še danes rada teče in srečuje na tekaških prireditvah. Pogosto si želim, da bi znal književnost poučevati tako, kot nas je on treniral tek – ko bi moji dijaki ohranili veselje do branja tudi po maturi, bi dosegel veliko, če ne vse. Pri njem sta bila tek in učenje siamska dvojčka: o tem veliko pove golo dejstvo, da nas je večina iz te takratne tekaške skupine doktorirala. Ko mi je v prvem letniku zaškripalo pri kemiji, si ni pomišljal na pomoč poklicati hčere. Oglasil sem se pri njih doma in v enem sobotnem popoldnevu sem spravil kemijo v mezinec in škatlo piškotov v želodec.

O njegovem življenju smo atleti slišali malo, kar pa ne pomeni, da nismo ničesar vedeli. Ko sem bral Dediča, sem se zavedel, da vem vse, kar je napisano v njem. Do zadnje črke. In da ga tistega dne, ko sem se odpravil na Centralni stadion, ga tam nisem našel po naključju. V teku sem namreč iskal prav tek, ki ga je treniral Stane. Takole je svoje doživljanje teka opisal v romanu:
Ko sem tekel, so moje noge letele. Ko sem tekel, nisem bil več prestrašen otrok, ki si zvečer ne upa zaspati, ker se boji, da se bo zbudil iz hudih sanj, ko bo že prepozno, saj bo medtem že pomočil posteljo. Želel sem trenirati, želel sem dokazati sebi in drugim, da je suhljati fantič, ki je prišel iz majhne dolenjske vasi v Ljubljano, iz družine, ki je še bolj revna od drugih revnih vaških družin, da je fantič, ki se ponoči zbuja ves poscan od mor, v nečem dober. Boljši od tistih, ki se posmehujejo njegovem narečju, njegovi revščini in prestrašenosti.
Po to sem prišel: po nekaj, v čemer bi bil boljši od tistih, ki se posmehujejo. Stane mi je to dal.

Vrnimo se k Luciferjem. Na njegovih treningih nisem nikoli manjkal zaradi vremena. Nikoli. Naj je deževalo, snežilo, žgalo ..., ko je napočil čas za trening, sem se usedel na kolo in odbrzel na Centralni stadion. Nikoli mu ni bilo treba reči, da je trening v vsakem vremenu. Zakaj le? Kot če bi rekel, da bomo na naslednjem treningu tekli po tleh. Ja, kje pa? In ne, nismo se ravnali po starem športnem reku, da slabo vreme ne obstaja, češ, obstaja le slaba športna oprema. Z današnjega vidika športne opreme niti nismo imeli: debele bombažne majice in anoraki nas niso ščitili pred ničemer. O vremenu se preprosto ni spodobilo govoriti. Stane je vremenu verjetno menil podobno neusmiljeno kot Prešeren. "Kdor govoriti kaj ne ve, / on vreme hval' al toži »…/." Pravim verjetno: ne samo, da se ni govorilo o vremenu, tudi o tem, zakaj ne govorimo o vremenu, se ni govorilo. Verjamem, da z namenom: kot sem spoznaval pozneje, je govoričenje o vremenu pogosto zgolj prva lastovka šibke volje, naznanjajoč nove izgovore in racionalizacije. Bela zastava pred belo zastavo. Z besedami Hamleta: "tako nas misel kar postrahopeti in prirojena barva srčnosti zbledi v nezdrav odtenek umovanja; slednji podvig, silen, visok, zanosen, krene ob tem pomisleku narobe, ime dejanje pa gre v nič."

Ne da bi ozavestil, sem to neobčutljivost za vreme in tudi za mnoge druge okoliščine prenesel v celotno življenje. Tudi na poletno kolesarjenje z otrokoma. Termin kolesarjenja določimo leto vnaprej in se ga držimo ne glede na vreme. V vseh teh letih nas je preizkusila tako peklenska vročina kot deževje. Ker praviloma zaradi ravnine in boljšega doživetja otrok kolesarimo ob rekah in morjih, nam vroči dnevi ne povzročajo preglavic. Idrijca, Soča, Sava, Donava, Ren, Marna, Vltava, Laba, Jadransko, Severno, Tirensko in Črno morje, Rokavski preliv, bazeni ... Ni bilo ne reke ne morja, v katerega se ne bi vrgli. Po navadi oblečeni. Nato smo se mokri zavihteli nazaj na kolo in uživali, dokler nas ni sonce posušilo (kakšne pol ure je trajalo veselje). In ponovili vajo … Nekajkrat nas je presenetil dež in premočil od glave do pet. Nič takega. Takrat nas je posušil veter. Stanetovo lekcijo, ki sem se je nezavedno naučil na atletiki, sem nezavedno prenesel tudi otroka – sonce nas lahko ožge, dež premoči, nizke temperature zmrazijo, toda solze in besede čuvamo za ljudi.

Tistega dne nisem vedel, da je to moja zadnja tekma na atletskem stadionu. Bil sem mlajši član, na atletskem mitingu v Mariboru vpisan na seznam tekmovalcev na 5000 metrov. Deset minut pred startom so se na obzorju prikazali oblaki. Ko smo se postavili na startno črto, je nebo zajela noč.
Po navadi tega ne bi opazil, a takrat je bilo drugače. Zrl sem v črne oblake in se zalotil, kako razmišljam, ali se v takem vremenu splača teči. Kaj mi je, sem se ustrašil lastnih misli. Od kdaj je vreme faktor? Sodnik je dvignil zastavico, sklonil sem se do startne črte. Preplavila me je strašna utrujenost. Za menoj je bilo prvo študijsko leto: ker sem si študij financiral sam, sem ponoči kot zdravstveni tehnik delal na eni od ljubljanskih klinik, podnevi pa hodil na predavanja in treninge. Do zdaj je šlo, uspešno sem se izmikal utrujenosti, na startu v Mariboru pa me je ujela in zadihala za ovratnik. Lilo bo, kot ni še nikoli, me je spreletelo, ko je počila startna pištola. Zagnal sem se proti prvi stezi in se vključil v kolono tekačev. Kmalu po prvem krogu so se usule debele kaplje. V potoku so tekle po obrazu, vratu, hrbtu, nogah, a čutil sem vsako posebej.
Vedel sem: odločiti se bom moral. Vsega ne bom zmogel: ali študij ali tek. Pospešil sem, kot da bi hitrost lahko rešila dilemo, katero ljubico – kot temu pravijo igralci pred gledališko premiero – moram ubiti. Vsega ne bom mogel odigrati, na odru življenja ni dovolj prostora ... Ko je zapihal močan veter in se mi je zdelo, da tečem samo še na mestu, sem vedel: cena, ki jo plačujem, je previsoka. Sklonil sem glavo in se ustavil ob robu steze. Dež ni več motil. Naivne sanje mladostnika o tem, kako bom nekoč v olimpijskem finalu v zadnji krivini švignil mimo kakšnega Kenijca in si priboril olimpijski bron (več si nisem upal sanjati), so skupaj z vodo stekle v odtok. Stal sem tam, dokler ni mimo mene prisopihal zadnji atlet. Ne bi mi moglo biti bolj jasno: zmagam lahko le, če priznam poraz. Na cilj sem prišel peš.
»Odstopil si?« se je čudil Stane.
»Dež!«
»A!« 

Obraz se mu je spremenil. Zazrl se je na drugo stran. V mojem spominu so to najine zadnje besede na stadionu. Naučil me je vse, kar me je lahko.

*Stane je njegovo literarno ime.