Robert Riley: VELIKAN ZIMA IN PRINCESA POMLADI

Morda največji čudež pravljic je, da nam podarijo svet, v katerem se nam čudeži ne zdijo nič čudežnega; ko je nenavadno nenadoma navadno; ko se neuresničljivo zdi uresničljivo; nepremagljivo premagljivo. Verjetno je eden to eden od glavnih ciljev pravljic: v mladih letih nas napolnijo z vero, da so cilji uresničljivi in sanje dosegljive - brez tega te skrivne sile bi pozneje, v času težjih preizkušenj, omagali, še preden bi poskusili. 

Pravljica Velikan Zima in princesa Spomladi (Ljubljana: Edita, 2020) je pravljica, ki ta cilj odlično izpolnjuje: ko svet prekrijeta led in sneg, droben deklič zmore ohraniti vero v Pomlad. Brez te vere verjetno ne bi zmogla zbrati dovolj moči in vztrajnosti za dolg in izčrpujoč spopad z Zimo. Pravzaprav se zdi, da je s tem namenom tudi napisana: arhetipske podobe narave in ljudi, ki ne skrivajo povezanosti s keltskim mitološkim svetom, med branjem prebujajo močne slike, ki burkajo našo domišljijo, sočasno pa nas polnijo s toplino in svetlobo. 

Prav tako topla je tudi predzgodba. Robert Riley, avtor zgodbe, je svoje pravljice pripovedoval na rojstnih dnevih svoje hčerke Isabelle. Ko je Isabella odrasla in izbirala temo za svojo diplomsko nalogo na likovni pedagogiki, se je spomnila teh pravljic. Izbrala je Velikana Zimo in princeso Spomladi ter jo likovno oblikovala. Ko dekle, ki je odraščalo v dvojezičnem (angleško-slovenskem) okolju je estetsko dovršeno pravljico mladim nadebudnežem ponudila v obeh jezikih. Knjiga se tako lahko uporablja tudi kot didaktično gradivo za učenje angleščine ali slovenščine. 

Na še veliko takih čudežev. 

Marjan Žiberna: DEDIČ

Ko sem lani z otrokoma prikolesaril iz Firenc v Piso, sta nas pod znamenitim poševnim stolpom pričakala dva Luciferja.
Prvega ni bilo mogoče prezreti: negibna figura z razbito glavo in zlomljenimi krili je že od daleč pripovedovala pretresljivo zgodbo o vélikem padcu. A v Luciferju ni bilo videti nič luciferskega. Nasprotno: padli angel na travniku je – če ni bogokletno reči – s svojo peklensko človeškostjo zbujal sočutje. In vtis, da skupaj s poševnim stolpom opozarja, kako nevarno je babilonsko poseganje v nebo, kako težko je z zemlje doseči nebeško harmonijo. To je bil prvi Lucifer. Čeprav je ležal na majhnem koščku travnika, je bodel v oči vsaj tako kot poševni stolp.

Drugi Lucifer je bil povsod, a ga dolgo nismo opazili. Da je vsenavzoč, smo zaslutili šele, ko smo zagledali merilnik temperature med debelimi srednjeveškimi zidovi starega jedra Pise – kazal je 39,5. Nemogoče, sem se ujezil in poguglal. Šok! Javni termometer se je dejansko motil – v resnici je bilo 40 stopinj C. Poguglal sem: V Italiji divja vročinski val Lucifer, je kričalo s skoraj vseh naslovnic spletnih časopisov. Zaradi neznosne vročine se je morala Italija drugič to leto zagrniti v črnino: pozimi in spomladi jo je prizadela epidemija COVID-19, poleti je med starostniki smrt kosila zaradi vročine.

Lucifer ni eden, Luciferja sta dva, sem pomislil. Prvi na zemlji, drugi v zraku. Eden viden, drugi neviden, toda oba pretresljiva: prvi s svojo vnebovpijočo nesrečo, drugi s svojo neopaznostjo – čeprav vseskozi in povsod okrog nas, ga nismo opazili, ne jaz ne otroka. Če ne bi videli termometra, ne bi vedeli, da je v zraku 40 stopinj in bi mirno kolesaril naprej proti Neaplju. Tako kot vsa prejšnja poletja, ko je žgalo sonce: od Murske Sobote do Gorice, od Salzburga do Dunaja, od Züricha do Pariza, ob Donavi do Črnega morja, do Prage do Köbenhavna, od Amsterdama do Londona … Tisoče kilometrov pripekajočega sonca, ki pa sem ga opazil šele v Pisi. Kako to, sem se spraševal, da sem lahko prezrl nekaj tako očitnega, vseprisotnega?

Jeseni 1988, na začetku osmega razreda, sem si v knjižnici sposodil romana Antona Ingoliča Mladost na stopnicah. Zgodba o mladem nogometašu Cirilu Ogrinu, ki krepko zabrede, iz godlje pa se počasi izkoplje s treniranjem teka, sem prebral na dušek. Ko sem odložil knjigo, sem vedel: opustil bom treniranje jiu-jitsu, v katerega sem vložil leta trdega treninga, in začel trenirati tek. Iz nič. Nikogar nisem obveščal, nikogar prosil za nasvet. Popoldne sem, meni nič tebi nič, v torbo vrgel majico in kratke hlače, obul superge in jo mahnil na Centralni stadion za Bežigradom. Tam je na robu peščene steze stal Stane* in poveljeval svoji četici iz Atletskega kluba IBL Olimpija. S samozavestjo, ki je nisem nikoli poprej poznal v takšni meri, sem stopil do njega in beseda je dala besedo. Pogovora se ne spomnim v celoti: v spominu mi je ostala le njegova skrb, da ne bom tudi atletike nekega dne zapustil tako nenadno, kot sem jiu-jitsu. »Ne bom,« sem rekel odločno, kot le malokrat v življenju. Nič ni komentiral, le zazrl se je v daljavo. Nekaj trenutkov za tem sem se zapodil za njegovimi tekačicami in tekači, kot bi mi šlo za življenje. Dobrih trideset let za tem sem pa prebral roman Dedič Marjana Žiberne, ki ga je navdihnilo Stanetovo življenje. Ko sem ga odložil, sem se zavedel, da je resnično šlo za življenje.

Stane ni bil običajen trener. Niti ni bil trener: bil je učitelj, a tiste vrste, ki se zaveda, da gredo mladim besede skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Že prvi dan, ko sem stekel za skupino, me je naučil, da stvari, ki jih je res pomembno izreči, ne izrečemo. Z besedami zgolj razvodenimo pomen sporočila. Pomembne nauke živimo; tako jih lahko najbolje učimo.
In Stane jih je živel ves čas. Nikoli mi ni, npr., razlagal, kaj je to tek, a sem vseeno dobro vedel, da tek v njegovi skupini ni samo športna dejavnost. Nikakor: ne da bi kdaj rekel, nas je naučil, da je tek neusahljivi studenec naše notranje moči, iz katerega lahko njegovi nekdanji atleti še danes črpamo vsakič, ko nam pojemajo sile. Le obuti si moramo športne copate in se pognati do prvega travnika ali gozda. Če se je pri drugih trenerjih zdelo, da je osrednji cilj predvsem vzgoja mladih atletov, je že pogled na Stanetovo skupino razodeval drugačno sliko: v njej niso bili le skrbno selekcionirani atleti, za katere se je upalo, da bodo nekega dne krojili atletski vrh, temveč tudi tisti navdušenci nad tekom, ki so že vnaprej vedeli, da bodo na atletskih tekmovanjih le zaradi množičnosti in kot »kanon futer« za hitronoge atletske gazele. Še danes ne vem, kako mu je uspelo, da je na vsakem treningu enakovredno vključil vse atlete: bok ob boku so tekli tako tisti, ki so lovili olimpijsko normo za olimpijske igre, kot tisti, ki s(m)o bili presrečni, če s(m)o na cilj pritekli le kakšen krog za zmagovalcem. Ob sobotah nas je pogosto naložil v svojo oranžno katrco in popeljal na bližnje ljubljanske hribe: tek smo – ne glede na velike razlike med nami – začeli in končali skupaj, vmes pa je začaral, da je vsak dobil toliko, kot je potreboval in zmogel. Kako, še danes ne vem dobro, a koncept inkluzivnosti je uveljavil, še preden se je o tem karkoli vedelo. Pri njem smo bili vsi dobrodošli; ni se zmrdoval, kot nekateri drugi trenerji, če je k njemu prišel kak počasnè, za katerega je bilo od daleč jasno, da lahko tekmuje predvsem sam s seboj. V času, ko je bil tek le hermetična disciplina kraljice športa, družbeno pa obravnavan kot dekadentno tratenje časa, nas je s svojim načinom učil, da je tek življenjski eliksir za vsakogar. Osrednja vloga teka je bila zanj globoko eksistencialna: v psihologiji bi jo verjetno opredelili kot osrednje sredstvo in cilj posameznikove samouresničitve; potrebo, ki je tako na dnu piramide po Maslowu (osnova fiziološka potreba, kot je spanje, hranjenje, pitje) kot na njenem vrhu (samouresničitev). Tek je bil zanj tako sredstvo notranje in zunanje emancipacije.

Nič manj me ni kot bodočega pedagoga zaznamovala njegova želja, da bi veselje do teka ostalo trajno. Mnogi mladi športniki obesijo svoj šport na klin takoj, ko končajo z aktivnim treniranje; ni jih malo, ki se jim šport celo tako zagabi, da o njem še leta ne želijo slišati ničesar. Ne pri Stanetu: večina njegovih nekdanjih atletov v prostem času še danes rada teče in srečuje na tekaških prireditvah. Pogosto si želim, da bi znal književnost poučevati tako, kot nas je on treniral tek – ko bi moji dijaki ohranili veselje do branja tudi po maturi, bi dosegel veliko, če ne vse. Pri njem sta bila tek in učenje siamska dvojčka: o tem veliko pove golo dejstvo, da nas je večina iz te takratne tekaške skupine doktorirala. Ko mi je v prvem letniku zaškripalo pri kemiji, si ni pomišljal na pomoč poklicati hčere. Oglasil sem se pri njih doma in v enem sobotnem popoldnevu sem spravil kemijo v mezinec in škatlo piškotov v želodec.

O njegovem življenju smo atleti slišali malo, kar pa ne pomeni, da nismo ničesar vedeli. Ko sem bral Dediča, sem se zavedel, da vem vse, kar je napisano v njem. Do zadnje črke. In da ga tistega dne, ko sem se odpravil na Centralni stadion, ga tam nisem našel po naključju. V teku sem namreč iskal prav tek, ki ga je treniral Stane. Takole je svoje doživljanje teka opisal v romanu:
Ko sem tekel, so moje noge letele. Ko sem tekel, nisem bil več prestrašen otrok, ki si zvečer ne upa zaspati, ker se boji, da se bo zbudil iz hudih sanj, ko bo že prepozno, saj bo medtem že pomočil posteljo. Želel sem trenirati, želel sem dokazati sebi in drugim, da je suhljati fantič, ki je prišel iz majhne dolenjske vasi v Ljubljano, iz družine, ki je še bolj revna od drugih revnih vaških družin, da je fantič, ki se ponoči zbuja ves poscan od mor, v nečem dober. Boljši od tistih, ki se posmehujejo njegovem narečju, njegovi revščini in prestrašenosti.
Po to sem prišel: po nekaj, v čemer bi bil boljši od tistih, ki se posmehujejo. Stane mi je to dal.

Vrnimo se k Luciferjem. Na njegovih treningih nisem nikoli manjkal zaradi vremena. Nikoli. Naj je deževalo, snežilo, žgalo ..., ko je napočil čas za trening, sem se usedel na kolo in odbrzel na Centralni stadion. Nikoli mu ni bilo treba reči, da je trening v vsakem vremenu. Zakaj le? Kot če bi rekel, da bomo na naslednjem treningu tekli po tleh. Ja, kje pa? In ne, nismo se ravnali po starem športnem reku, da slabo vreme ne obstaja, češ, obstaja le slaba športna oprema. Z današnjega vidika športne opreme niti nismo imeli: debele bombažne majice in anoraki nas niso ščitili pred ničemer. O vremenu se preprosto ni spodobilo govoriti. Stane je vremenu verjetno menil podobno neusmiljeno kot Prešeren. "Kdor govoriti kaj ne ve, / on vreme hval' al toži »…/." Pravim verjetno: ne samo, da se ni govorilo o vremenu, tudi o tem, zakaj ne govorimo o vremenu, se ni govorilo. Verjamem, da z namenom: kot sem spoznaval pozneje, je govoričenje o vremenu pogosto zgolj prva lastovka šibke volje, naznanjajoč nove izgovore in racionalizacije. Bela zastava pred belo zastavo. Z besedami Hamleta: "tako nas misel kar postrahopeti in prirojena barva srčnosti zbledi v nezdrav odtenek umovanja; slednji podvig, silen, visok, zanosen, krene ob tem pomisleku narobe, ime dejanje pa gre v nič."

Ne da bi ozavestil, sem to neobčutljivost za vreme in tudi za mnoge druge okoliščine prenesel v celotno življenje. Tudi na poletno kolesarjenje z otrokoma. Termin kolesarjenja določimo leto vnaprej in se ga držimo ne glede na vreme. V vseh teh letih nas je preizkusila tako peklenska vročina kot deževje. Ker praviloma zaradi ravnine in boljšega doživetja otrok kolesarimo ob rekah in morjih, nam vroči dnevi ne povzročajo preglavic. Idrijca, Soča, Sava, Donava, Ren, Marna, Vltava, Laba, Jadransko, Severno, Tirensko in Črno morje, Rokavski preliv, bazeni ... Ni bilo ne reke ne morja, v katerega se ne bi vrgli. Po navadi oblečeni. Nato smo se mokri zavihteli nazaj na kolo in uživali, dokler nas ni sonce posušilo (kakšne pol ure je trajalo veselje). In ponovili vajo … Nekajkrat nas je presenetil dež in premočil od glave do pet. Nič takega. Takrat nas je posušil veter. Stanetovo lekcijo, ki sem se je nezavedno naučil na atletiki, sem nezavedno prenesel tudi otroka – sonce nas lahko ožge, dež premoči, nizke temperature zmrazijo, toda solze in besede čuvamo za ljudi.

Tistega dne nisem vedel, da je to moja zadnja tekma na atletskem stadionu. Bil sem mlajši član, na atletskem mitingu v Mariboru vpisan na seznam tekmovalcev na 5000 metrov. Deset minut pred startom so se na obzorju prikazali oblaki. Ko smo se postavili na startno črto, je nebo zajela noč.
Po navadi tega ne bi opazil, a takrat je bilo drugače. Zrl sem v črne oblake in se zalotil, kako razmišljam, ali se v takem vremenu splača teči. Kaj mi je, sem se ustrašil lastnih misli. Od kdaj je vreme faktor? Sodnik je dvignil zastavico, sklonil sem se do startne črte. Preplavila me je strašna utrujenost. Za menoj je bilo prvo študijsko leto: ker sem si študij financiral sam, sem ponoči kot zdravstveni tehnik delal na eni od ljubljanskih klinik, podnevi pa hodil na predavanja in treninge. Do zdaj je šlo, uspešno sem se izmikal utrujenosti, na startu v Mariboru pa me je ujela in zadihala za ovratnik. Lilo bo, kot ni še nikoli, me je spreletelo, ko je počila startna pištola. Zagnal sem se proti prvi stezi in se vključil v kolono tekačev. Kmalu po prvem krogu so se usule debele kaplje. V potoku so tekle po obrazu, vratu, hrbtu, nogah, a čutil sem vsako posebej.
Vedel sem: odločiti se bom moral. Vsega ne bom zmogel: ali študij ali tek. Pospešil sem, kot da bi hitrost lahko rešila dilemo, katero ljubico – kot temu pravijo igralci pred gledališko premiero – moram ubiti. Vsega ne bom mogel odigrati, na odru življenja ni dovolj prostora ... Ko je zapihal močan veter in se mi je zdelo, da tečem samo še na mestu, sem vedel: cena, ki jo plačujem, je previsoka. Sklonil sem glavo in se ustavil ob robu steze. Dež ni več motil. Naivne sanje mladostnika o tem, kako bom nekoč v olimpijskem finalu v zadnji krivini švignil mimo kakšnega Kenijca in si priboril olimpijski bron (več si nisem upal sanjati), so skupaj z vodo stekle v odtok. Stal sem tam, dokler ni mimo mene prisopihal zadnji atlet. Ne bi mi moglo biti bolj jasno: zmagam lahko le, če priznam poraz. Na cilj sem prišel peš.
»Odstopil si?« se je čudil Stane.
»Dež!«
»A!« 

Obraz se mu je spremenil. Zazrl se je na drugo stran. V mojem spominu so to najine zadnje besede na stadionu. Naučil me je vse, kar me je lahko.

*Stane je njegovo literarno ime. 

Franz Werfel: BLEDOMODRA ŽENSKA PISAVA

 V književnosti so odnosi, ki so tako ranjeni, da ne dopuščajo več ponovnega sodelovanja, pogosta tema. V domačih literarnih logih se jo je lotil že Josip Jurčič, in sicer v romanu Med dvema stoloma (1876). Razočarana Tončka takole zavrne nekdanjega snubca Nikolaja, ki jo je najprej prevaral, nato pa skesano prosil za novo priložnost: 

Tako ti tudi odgovarjam! Enkrat za vselej — za vselej, zapomni si in nobenkrat več mi o tem ne govori.« Rekši to, strastno ona vstane in prime nož na mizi ter v hipu odkosi prej tjakaj postavljeni rožmarin čez sredo, da zeleni vrh pade na tla izbe.

»Vidiš, tako si ti presekal živo vez med nama. Naredi, da se ta vrh priraste, če moreš. /.../«

"Odsekanemu rožmarinu" se posveča tudi novela Bledomodra ženska pisava Franza Werfla (poleg Kafke in Rilkeja tretji najbolj poznan nemško pišoči književnik iz Prage). Glavni junak Leonidas Tachezy, vodja oddelka na ministrstvu za šolstvo, je na višku svojega življenja in kariere. Iz nezavidljivega socialnega položaja se je s trdim delom in pomočjo ljubeče žene Amelie, bogate dedinje, povzel na visok družbeni položaj. Verjetno bi čez leta umrl z zavestjo, da je "premagal življenje" ("Prihajam od spodaj. Premagal sem življenje."), če ne bi nekega dne prejel pismo z bledomodro žensko pisavo ... 

Rožmarin.

JESENSKA SONATA - REKVIEM ZA BALAŠEVIĆA

V času naše in vaše mladosti za najstnika ni bilo delikatnejše teme, kot je glasba. Če si hotel koga dobro pomarinirati v koktajlu adrenalina, noradrenalina in kortizola, je bil recept enostaven: samo vprašal si ga »Kva pa ti kej poslušaš?« Tudi najbolj zaletavi so na to vprašanje odgovarjali premišljeno, kot da je od tega odvisen rezultat na jesenskem popravnem izpitu iz matematike. Na kocki ni bilo malo: če si kulsko-frajerskim odgovorom nismo v hipu okrog sebe zgradili potemkinovega vesolja, v katerem smo zasijali kot nekdo, ki ponoči lovi signal radia Luksemburg, podnevi pa nabavlja plošče v Londonu, smo tvegali vse, kar je štelo: ne samo, da bomo, ožigosani kot zahojeni kmetavzarji, zdrsnili na dno vseh barometrov priljubljenosti in frajerskosti ter dokončno zapravili vse adute, s katerimi bi se lahko približali Njej. Še več: grozilo je tudi, da se bo razkrilo, kako se pri nas doma pač ne hodi v London, ampak prisega na govejo juho, smeje Vinku Šimeku, gleda Košnikovo gostilno, navija za Križaja, živi na gasilskih veselicah, kulturne polemike pa se razplamtijo le ob dilemi, ali so boljši Avseniki ali Slaki. Ne, gradnja potemkinovega vesolja ni bila preprosta: zahtevala je, da skrijemo vse, kar nismo.

Ko sem po koncu prvega letnika prejel vabilo na obletnico valete, sem takoj vedel, kaj me čaka. To zoprno vprašanje. Nekaj ceremonialnih objemov in fraz, nato pa me gotovo kdo pobara, takole mimogrede, »kaj pa ti kej poslušaš«. Jaz, še vedno živeč v klenem okolju nedeljskih čestitk in pozdravov, pa bom spet le nemočno jecljal. A predal se nisem: pikniku se resda ni dalo izogniti, prav tako ne vprašanju, lahko pa se dobro pripravim, sem razmišljal. Ne bodi len sem za pomoč prosil Renata, srednješolskega sošolca, za katerega se je – zaradi zbirke vinilnih plošč aleksandrijskih razsežnosti – dejansko zdelo, da ponoči posluša Luksemburg, podnevi pa hodi v London. Ni bi zaman moj najljubši sošolec: ko sem mu razodel, v kakšni zagati sem, mi je jadrno napisal plonk listek z imeni bandov, za nameček pa posnel še kasete z njihovim »best offom«, češ, »Ni ti treba lagati!« Led Zeppelin, Black Sabbath, Jetro Thull, Deep Purple, Emerson, Lake & Palmer, Rainbow, Uriah Heep, Gary Moore … »S tem ne moreš zgrešiti,« me je hrabril, ko sem odhajal na obletnico. Ni se motil. Ko so se me lotili z »Kva pa ti zdej kej puslušaš?«, sem hladen kot rumkola, s katero smo zalivali spomine na osnovnošolske lumparije, našteval imena bendov in poznavalsko dodal še nekaj hitrih opazk o tem, kaj je »bolj drek« in kaj »seka«.

S tem plonk listkom sem si zgradil trdno potemkinovo vesolje tudi za naprej: vse firbce, ki so s tem vprašanjem preverjali moj socialni status, sem zlahka impresioniral ali šarmiral (odvisno od spola). Pravzaprav vse lažje – plonk listek se je staral kot vino. Ni pa pa se z leti postaralo moje nelagodje: čeprav sem že imel glasbo, ki mi je prirasla k srcu, sem še zmeraj raje uporabljal plonk listek ali hipne domislice. See you later, aligator ali Highway to Hell sem npr. duhovičil, ko smo se nekoč v prijateljski družbi pogovarjali, katere pesmi naj se vrtijo na naših pogrebih. O pesmi, ki bi si jo res želel in zaradi katere sem novosadsko ulico Dositejevog prehodil večkrat kot katerokoli ulico v resničnosti, pa nisem črhnil ne bev ne mev. Bo že prišel pravi čas, sem se tolažil.

Še najbolj me je pred meseci stisnilo v kot vabilo revije Nova muska, naj napišem zgodbo o svojem najljubšem albumu. Šit, me je zaskrbelo: če povem po resnici, izpadem kot zadnji kmetavz. Si lahko to privoščim? Ne bi raje spet ponudil kaj z Renatovega plonk listka? Saj se ne bi lagal, te skupine so mi prirasle k srcu? Njihovega vabila sem se znebil z vselej priročnim izgovorom, da prispevek napišem takoj, ko bom »imel čas«. Bo že prišel pravi čas, sem se tolažil. Včeraj je pravi čas prišel. Odšel je Đorđe Balašević.

Kot vse Balaševićeve balade se je tudi ta zgodba začela na moč vsakdanje. Konec srednje šole sem v tedanji Delavski knjižnici brskal med cedeji. Roka mi je naključno zastala na enem od njih. Balašević. Ok, zakaj ne. Vzel sem ga, skupaj še z nekaterimi drugimi cd-ji, o katerih danes ne vem več ničesar, ga doma vstavil v cd-predvajalnik in pritisnil na play. »Ekspresni vlak za Pariz: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenoble, Pariz, polazi sa četrnaestog kolosjeka, drugi peron lijevo. Ponavljamo – ekspresni vlak za Pariz: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenoble, Pariz, polazi sa četrnaestog kolosjeka, drugi peron lijevo ...«

Drugo je zgodovina. Takrat, pred tridesetimi leti, sem se usedel na ta vlak in še zmeraj potujem na njem. Čeprav sem neštetokrat prehodil to pot, čeprav poznam vse pesmi in besedila na pamet (tudi vejice in pike), čeprav ga poslušam vsak teden, mesec, leta in desetletja, z »ekspresnim vlakom za Pariz« vedno znova odkrivam nove kraje na zemljevidih svojih občutij. Kljub temu pa sem vse do zdaj ostajal tiho, kadar sem bil vprašan, kaj poslušam; pri tem pa še zdaleč nisem (bil) osamljen. A odgovor, zakaj veliko oboževalcev Balaševića ne razglaša javno in zakaj raje uporablja »plonk listek«, ni enostaven. In ne samo en.

Del nasprotovanja je mogoče razložiti preprosto: po razpadu skupne države so se nekdanje republike iz kalilnic bratstva in enotnosti spremenil v nacionalistične petrijevke: v njih je uspevalo zgolj tisto, kar je služilo materializaciji mitov o tisočletnem snu in večnih ognjiščih, vrednote, ki so spodbujale prijateljstvo, mir in sodelovanje med narodi, pa so bile potisnjene v zaodrje. Ta vrednostni salto mortale in razpad Jugoslavije je Balašević doživljal osebno – kar je zajedljivo izpovedoval tudi v intervjujih in na koncertih. Ko je spoznal dogajanje bolj celostno in se je glava ohladila, je svoje besede iskreno obžaloval ter se za njih večkrat javno opravičil: "Slovenija me je osramotila s svojo neverjetno dobroto. Ko so se vsi obrnili proti meni, sem bil pri vas vedno dobrodošel, tudi v najtežjih trenutkih. Ljudje so mi v Sloveniji ponudili pomoč. Uredil sem lahko stvari v svoji glavi." (Val 202, 2011). Pri mnogih mu to ni pomagalo: celo po smrti ga javno blatijo tako, da njegov izjemni opus in mirovniški angažma krčijo na teh nekaj zarečenih besed. Balašević je to slutil. V Uspavanki za dečaka je napovedal, da se bo po njegovi smrti marsikaj natolcevalo: »Pričaće ti o plovidbi, / ti što nisu sidro digli. / Šta sam za njih neg’ ukleta šajka? / Tvrdiće, sa zlobnim sjajem, / da sam drhtao pred zmajem. / Gledali su oni iz prikrajka.«

A to ne pojasni, zakaj se tak poredko hvalimo z njim. Za obstranca je, recimo, veljal tudi v svojem svojem naravnem okolju, med yu-rockerji. Na rob ga je potisnil politični angažma, ki je med pravovernimi rockerji vselej veljal za nekaj trivialnega. Politika jim je v najboljšem primeru služila le kot odskočna deska za obešenjaške štose, sicer so se nad njo zmrdovali. Ko se je Balašević izstrelil v glasbeno orbito z angažirano pesmijo Računajte na nas, mu tega nikoli niso mogli ne oprostiti ne pozabiti. Obveljal je za režimskega – hujše etikete v rockerskem svetu ni mogoče prilepiti. S sebe je ni mogel spraskati do zadnjih dni, pa čeprav je čas ironično pokazal, da nas je bolj kot Balaševićev politični angažma stalo njihovo vihanje nosu: »Skrajna posledica takšnega obnašanja, naivnega in romantičnega, so odprta vrata za slabe, podkupljive, zle, nesposobne in ambiciozne ter zaprta vrata za kakršno koli vrlino,« je v Sedmi republiki, esejistični knjigi o razpadu yu-rock scene, opozoril hrvaški publicist Ante Perković.

Motili so se še v nečem; Balašević, razen deloma v času SFRJ, ni bil režimski človek. Nasprotno: redko kateri glasbenik na prostoru nekdanje SFRJ je bil tako kontroverzen in subverziven. A še najmanj zaradi svojega pogumnega upiranja prostaštvu, nacionalizmom, vojnam, lokalnim gazdam, potvarjanju zgodovine, neumnosti … Vse to šteje, a najbolj uporniški je bil na ravni, ki nas najpogosteje zatira, hkrati pa je to najmanj vidno – v intimni sferi. In to je ključno – zaradi tega smo ga zatajili kot Cankar svojo mater. Ne zaradi politike, nacionalizma, nerodnih izjav, nenaklonjenega časa … Ne. Kdor je kdaj slišal Dunjo, Pričo o Vasi Ladačkom, Lepo protino hčer, Jednom …, ve, da je vsaka njegova balada zamišljena kot čustvena mišnica; naj se začne še tako nedolžno, nas nekje v zasedi čaka emocionalna gverila – udarila bo iznenada in brez usmiljenja. Kdor je bil kdaj na njegovem koncertu, ve, da jih je zasnoval kot kot čustvene vlakce smrti – na njih smo se smejali, kričali, jokali, peli v en glas peli z neznanci … Odgovor je na dlani: Balašević je bil naprej in predvsem čustvo. Hipertrofirano in destilirano čustvo. Odgovor, zakaj se z njim nismo odkrito ponašali, je tako enak odgovoru na vprašanje, zakaj tudi sicer skrivamo svoja čustva. Kdo jih ne bi: na razpotju starega patriarhalnega sveta, v katerem se ni smelo vznemirjati z žalostjo, obupom, šibkostjo …, in novim neoliberalnim svetom, ki v vsakem trenutku zahteva realiziranega, nasmejanega in nasploh srečnega posameznika (če ne, pa je to signal, da je s posameznikom nekaj narobe), je vsa čustva najbolj zamaskirati v jokerski nasmeh. Balašević je bil utelešeno čustvo, ta pa smo na Slovenskem vajeni skrivati kot kača noge. Tudi panonskega mornarja smo zato zaprli v omaro. Razen enkrat na leto, ko smo se javno zbrali na koncertu, na katerem je našim čustvom ponudil azil: tam smo si lahko privoščili, da odvržemo vsa potemkinova vesolja, v katera smo odeli svoja čustva, in si polno dovolili začutiti svojo salamensko človeškost. Za trenutek smo si lahko privoščili lahko priznanje, kako so otroške sanje le še opomniki, kje vse smo pogrnili; dopustili, da naša življenja za hip ne zgledajo več kot FB-zid: potarnali, da bi naša življenja, prosto po nesrečni Fatine, morala biti precej drugačna od pekla, ki ga preživljamo: se ob pogledu na množico tolažili, da v naših deželah, kjer se zastave pred predsedniško palačo menjajo hitreje kot spodnje hlače, vendarle obstaja tudi trajnejša domovina; in, ne nazadnje, priznali smo si, da je vse to normalno in da je zato, vsaj na tem koncertu, normalno biti normalen. Z metaforo: ta večer nam je bilo dovoljeno pojesti cel kozarec nutele le z žlico in naenkrat. Ni zdravo, ni lepo, ni zrelo, ni se za hvalit … je pa človeško.

Balašević je bil dvakraten upornik: v svetu, v katerem je neuspeh najtežje prekletstvo, je igral na karto luzerja, hkrati pa je spolirano podobo srečnega sveta praskal z javnimi manifestacijami žalosti, obupa, šibkosti, nepopolnosti in kar je še človeškega. Maneken žalosti je iz človeške bolečin naredil naredil znanost in pokazal, da ni nič bolj genialnega, kot je povprečje. Arhetip balkanskega človeka, katerega smisel in modus operandi je neutolažljivo in dramatično objokovanje izgubljene ljubezni po lokalnih gostilnah (če sodimo po največjih uspešnicah), je očistil razbijanja kozarcev, lepljenja nemških mark na čelo in udarjanja z glavo v zid ter ga s panonsko melanholijo estetiziral v ganljive zgodbe. Ohranil je le bistvo, in sicer idejo, kako so vsi srečni trenutki v življenju pravega Balkanca le odvečno čakanje na – and now the moment we've all been waiting for – neizmerno trpljenje, ker smo od sebe grobo odgnali edino bitje, ki smo ga kdaj koli bili sposobni ljubiti. Že zato si zasluži spoštovanje.

Balašević je umrl. Živ ostaja le še v naši zavesti, popoln kot film Ko to tamo pjeva – tako kot se zdi, da je v tem filmskem zrcalu človeške banalnosti vsaka replika antologijska, se zdi, da je tudi v Balaševićevem opusu vsaka pesem klasična. Kar koli rečemo, kar koli zapojemo, ne moremo zgrešiti.

Za konec. Z njim naj bi dokončno umrla tudi Jugoslavija, trdijo nekateri. Če to drži, potem je Jugoslavija kot Balaševićev Vasa Ladački: ne more tolikokrat umreti, kot ga mi lahko oživimo in ponovno doživimo. Je pa verjetno z njegovo smrtjo dokončno pokopana ideja o kulturnem prostoru, ki bi spet omogočal razpirati krila izven nacionalističnih kletk, v katere smo zaprti zadnja tri desetletja (zdajšnja policijska ura je ob tem navaden hec). Ideja, da bi ta kulturni prostor kakšnemu novemu klincu še kdaj nudil takšno odskočno desko, kot jo je Balaševiću (ali Šerbedžiji, Laibachu, Miru Furlan, Goranu Bregoviću …), se zdi le še plod nevarnega uma. Sprejmimo, kar se ne da spremeniti: Gospod nam igra jesensko sonato. Brez Balaševića se je občutek, da smo tu le zaradi ravnotežja med zvezdami, okrepil, krhko ravnotežje pa še bolj zamajalo.

Čas je, da odvržemo plonk listke.