BO RES VSE V REDU? (Cvetka Sokolov)

S šolskim dnevnikom sem že stopal proti zbornici, ko je za menoj prisopihal Goran, razredni žandar in ravbar v isti osebi.
"Vi veste, kdo je? A ne, da veste!?"
Bil sem povsem zmeden. Kaj naj bi vedel?
"O čem ti to?" sem zmedeno vprašal.
"Rekli ste, da sta dva v razredu! Gotovo veste, kdo sta!"
Spreletelo me je.  Seveda, zdaj mi je jasno, sem se pretresen prijel za čelo. Nesrečnik, kako me je lahko tako napačno razumel?! Ko so se fantje med šolsko uro začeli zmerjati s pedri, sem se kot mlad, idealističen profesor, ki je verjel, da je za razbitje predsodkov dovolj odpraviti nevednost, takoj odzval. Iz rokava sem rokohitrsko stresal argumente, ki sem jih zb(i)ral kot napreden študent sociologije,  in verjel, da z njimi nepovratno razbijam predsodke ter širim strpnost in sprejemanje vseh, ki v njihovih očeh veljajo za preveč drugačne. Za veliki finale sem prihranil podatek, da je homoseksualcev v celotni populaciji približno 3-5 %. "Če že govorite tako grdo, potem vam moram povedati, da vas ti pedi, o katerih tako govorite, najbrž poslušajo! Ja, tukaj in zdaj. Homoseksualcev je v celotni populaciji najmanj 3-5 %, kar pomeni, da sta v vašem razredu verjetno dva. Zdaj vas poslušata in lahko si mislite, kako se počutita ob vašem govorjenju!"
V razredu so utihnili in razred sem zapustil prepričan, da so besede padle na plodna tla. Da so se zavedli, kako "pedri" ne živijo za devetimi gorami, temveč so to sošolci in/ali sošolke, ki sedijo z njimi v klopeh. Običajni ljudje, ki jih bolijo in veselijo podobne stvari ...
Žal se je potrdilo zgolj to, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni; namesto da bi dijake spodbudil k razmisleku o sprejemanju drugačnih, sem z impulzivnim razsvetljevanjem sprožil lov na čarovnice. Goran, veliki pravičnik, je stal pred menoj: če mu rečem, da ne vem, bo menil, da mu lažem. Če rečem ja, mu bom res lagal. Moj obupan poskus, da bi mu razložil, kaj pomeni statistika, pa je bil bob ob steno: pojasnilo, da v razredu, če gledamo strogo statistično, ni nikogar ali pa jih je celo več, kot sem rekel, je v njem utrdilo prepričanje, da gotovo vem, kdo sta, in da nista samo dva. Ob tem je postalo vprašanje, ali me Goran noče ali ne more razumeti, povsem drugotnega pomena ...
Kako se je razpletlo, bom nekoč - če bo le čas - moral razložiti v daljši zgodbi. Že zdaj pa lahko povem nauk, ki sem ga izluščil iz vsega skupaj in se ga pozneje opažal tudi v zahtevnejši strokovni literaturi: predsodke lahko včasih razbije samo osebna izkušnja. Racionalni argumenti so tratenje časa oziroma pesek v oči za tiste, ki ne zmorejo sprejeti nemoči racionalnega.
O tem težkem spoznanju pripoveduje tudi otroška povest Bo res vse v redu? Cvetke Sokolov. Govori prav o tem, kakšno sizifovo delo so racionalni poskusi, da bi razbili predsodke. Celo pri modrih ljudeh! Einstein ni zaman potarnal, da je lažje razbiti atom kot predsodek. Pri tem je pravzaprav drugotno, da se predsodek tiče prav sprejemanja homoseksualnosti. Lahko bi bil tudi kakšen drug predsodek, vprašanje ostaja enako - res ni mogoče spoznati osnovnih človeških resnic drugače, kot da se najprej pošteno izgubimo? Je res tako težko razumeti, da smo lahko ljudje samo, če smo ljudje? In da to ni pravica, ampak dolžnost?
Prepričan sem, da bo bodočim "Goranom" lažje razložiti statistiko, če jim bo kdo poprej prebral Bo res vse v redu? Ne zamudimo priložnosti. Čas je v takih primerih vedno pravi.

O trilogiji v štirih delih (Elena Ferrante: Neapeljski cikel)

Karma je bič, pogosto porečejo v slengu današnji srednješolci. Septembra sem kot novopečeni razrednik  odšel s svojim prvim letnikom na tridnevno popotovanje po bregovih Soče: odločili smo se premagati pot od njenega izvira do Tolmina. Že kmalu po začetku poti sem se moral ostro odzvati: če sem hotel ohraniti iluzijo, da pohajkujem z gimnazijci/kami, ne pa z veteransko sekcijo avtomehanikov, ki je ravnokar izvedela, da naslednje leto ne bo dobila brezplačnih Pirelli koledarjev, sem moral zagroziti, da bodo kletvice, psovke, vulgarizmi, in kar je še tega prostačenja, ostro kaznovani! S sklecami! Ena kletvica, deset sklec ... 

Če mi boste očitali srednjeveške metode, bom moral najbrž pod težo dokazov klecniti. Domnevam tudi, da mi izjemne učinkovitosti te metode ne boste šteli med olajševalne okoliščine - vseeno pa povem, da je dijaška govorica nenadoma postala tako izbrana, da bi nam jo zavidali tudi na diplomatskih srečanjih najvišjega ranga. 

Gotovo pa vas potolaži in uteši dejstvo, da se je tudi ta kazen - tako kot vse kazni - "karmično" obrnila proti svojemu (m)učitelju. Najprej tako, da so milozvočno vzdušje semtertja skalili pobalini, ki jim sklece niso povzročale težave in so kazen izrabljali za dokazovanje pred sošolci/kami. A to sem še prenesel. Huje mi jo je zagodla italijanska pisateljica Elena Ferrante (to je njen psevdonim) s svojim znamenitim Neapeljskim ciklom v treh zašpehanih knjigah. Tik pred odhodom na spoznavni tabor sem namreč obstal malo pred koncem tretjega dela. Želja, da bi se po več kot tisoč straneh čim prej prebil do konca in izvedel, kam je izginila nesrečna Lina, je bila tako močna, da sem debelo knjigo nosil s seboj v nahrbtniku (kot da ta ni bil dovolj težak), ponoči v šotoru porabil celotno baterijo mobitela, zjutraj pa se zgodaj zbudil in bral naprej. Dijaki so na račun knjige pridobili podaljšano spanje, ko pa je vendar bilo treba vstati in jih zbuditi, sem pospravljanje od dežja premočenega šotora prepustil kolegici. V zameno sem ji glasno bral in komentiral dogajanje v knjigi, česar, kot mi je pozneje posredno priznala, ni razumela kot enakovredne odškodnine. Glede na to, da sem se pravzaprav glasno pogovarjal sam s seboj, ji ne morem ničesar očitati. 

Naj skrajšam - ko sem prebral do konca, sem zaprepaden ugotovil, da tretji del ni zadnji del!!! Da gre za tetralogijo in da obstaja še en del, ki ni preveden, jaz pa sem, kar se italijanščine tiče, na "porkamotorka" ravni. V tistem trenutku me je samo moja visoka zmogljivost samonadzora, ki bi mi jo bržčas zavidal tudi marsikateri član angleške kraljevske družine, rešila pred tem, da se s spoznavnega tabora ne vrnem kot izklesani bodibilder. Bil sem tako zafustriran, da bi številu sklec zlahka dodali še ničle, ki se zapisujejo na pogodbene avanse slovenskih gradbenih baronov. A sem tam, na Soškem, ostal ledeno tiho, pa čeprav je bilo to skoraj pogubno za moj srčno-ožilni sistem. Ne bom pa ostal tiho na blogu. Vsi, ki še niste brali Neapeljskega cikla - ne berite ga, dokler še niso izdali četrtega dela!!! In dokler vam ne zaprisežejo, da je to resnično zadnji del. Porkamadona! Eh, spet sklece ... Karma je bič. 

P.S. Ker slovenskega prevoda še vedno ni, jaz pa sem se zaklel, da leposlovja ne bom bral v tujem jeziku, sem četrti del prebral v hrvaščini. :) In dokončno doumel, da smo v 21. stoletju dobili prvo klasično delo. 

MOJTEK (Marjan Žiberna)

Med letošnjim evropskim odbojkarskim prvenstvom smo v silnem navdušenju nad uspehom naših odbojkarjev spregledali, da je padla pomembna trdnjava urbanosti - tudi pred odbojkarskimi tekmami so se začeli vrteti odojki in Golica. A naj bodo športni uspehi še tako veliki in naj Golica z odojki še tako preplavlja slovenske športne terene, sem prepričan, da lahko urbani snobi vselej računamo na poslednje pribežališče pred odojki - atletiko! Četudi bi slovenski atleti in atletinje v naslednjih letih pobrali vse zlate kolajne na olimpijskih igrah (kar je sicer podobno verjetno, kot da Slovenija še letos pošlje raketo na Mars), bodo atletske steze večinoma ostale imune pred ruralnim (kiče)rajem. Vsaj dokler se bodo po njih poganjali atleti, kot je Marjan Žiberna.
Ne verjamete? Preberite Mojtek in načeta vera v urbano(o)st se vam bo trikratno povrnila. Tudi sam avtor sicer ne more docela pojasniti, zakaj s(m)o se mnogi - čeprav rojeni v klenih narodnozabavnih okoljih - uprli vsenavzoči ideji, da je v prostem času, recimo ob nedeljskih jutrih, najbolje žagati drva. In se na grozo svojih bližnjih ter v posmeh okolici zapodili v športnih copatih po gmajni ... A hkrati je jasno, kako izbire ni (bilo) in kako so (bile) sirene teka preprosto preveč zapeljive: zvabile so nas daleč stran od "drv" na raznorazne nekoristne "Nanose", dokler se pod večer nismo vrnili poklapani kot kakšni pobegli cucki. In hitro nasekali drva, še preden smo si drznili prestopiti domači prag ter se soočiti z očitajočim pogledom slovenskih mater (z ruralnim kozmičnim redom se pač ni šaliti). Tisto "nekaj", kar nas je zvabilo, da smo skoraj vsakodnevno odklonili "skodelico kavo", je tudi najboljša zaščita pred kulturo "odojkov" - naj se sliši še tako nenavadno. Zaščita, zaradi katere smo ostali imuni na pritiske okolice tudi potem, ko je tek iz nekoristnega početja postal modna muha.
V kratkih in humorno obarvanih Žibernovih zgodbah mrgoli drobnih življenjskih modrosti. V tolikšni meri, da človeka obide slutnja, kako je pisanje o teku samo pretveza za prikriti duhovni priročnik. In tek samo dolga romarska pot k samemu sebi ... A ne ustrašite se. Tako kot v Mojemteku ni prostora za kičasto ruralnost, je tudi ni za novodobne (new age) ideje, npr. o tem, kako lahko dosežemo vse, kar si želimo in da so omejitve le v naši glavi. "Bil sem prvi na vasi, daleč od zadnjega v mestu, a svojih velikih ciljev, kot so se mi izrisovali v otroškem prepričanju, da je vse mogoče, če se le dovolj priganjaš, nisem dosegel," z navidez neprizadetim tonom zapiše Žiberna. Tonom, ki ga lahko dosežemo šele po dolgotrajnih bojih s samim s seboj. S tistim tonom torej, s katerim se podajajo modrosti. Ali beži od vrtenja odojkov.