Pesniške zbirke Štirje kvarti Alje Furlan, Borje Bolčine, Mateja Grudna Keka in Petre Koršič ni mogoče brati, ne da bi njen naslov priklical v spomin zbirko Pesmi štirih, ki je davnega leta 1953 dokončno naznanila rojstvo sodobnega slovenskega pesništva. Zdi se, da ne naključno: ob 70. obletnici kultne zbirke Štirje kvarti ne izprašujejo zgolj smiselnosti izdaje večavtorske knjige pod skupno knjižno streho, temveč, posredno in neposredno, s tradicijo vodijo polemičen vsebinski dialog. Odločitve za štiriglasno polifonijo izrazito svojstvenih pesniških glasov, ki bi v času številnih in dostopnih (digitalnih) platform zlahka doneli samostojno, namreč ni mogoče razumeti drugače kot močno sporočilo o pomenu in vrednosti sobivanja in soobstajanja. V času poudarjenega individualizma pričujoča zbirka izpostavlja temeljno protislovje: šele združeni zadonijo glasovi zares samosvoje. Tako samosvoje, kot bi samostojno ne mogli. Intimo, ki je v času poudarjenega kolektivizma Pesmi štirih niso izpostavile samo kot temo, temveč tudi kot temeljno gesto posameznika, Štirje kvarti – nič manj pogumno – izpostavijo kot temeljno gesto skupnega. Če Pesmi štirih trdijo, da nas nič ne loči bolj kot intima, Štirje kvarti poudarjajo, da nas nič bolj ne združuje. Da je intimno najbolj kolektivno. Da je dialog s samim seboj tudi dialog s skupnim. Prav zato se ne zdi naključno, da so se ti glasovi oglasili prav z roba slovenskega (pesniškega) prostora – ko se dogajajo pomembni premiki, je rob praviloma center. In obratno.
