Chris Hedges, znameniti ameriški novinar in Pulitzerjev nagrajenec, je v nedavnem zapisu posvaril, da bo darilo propadlega liberalizma pokristjanjena fašistična država. Prav liberalni razred, "kreatura korporativne moči, ujetnik vojne industrije in varnostne države," je temelj, na katerem bodo krščanski fanatiki zgradili svoje grozljivo gibanje.
Če bi iskali literarno delo, ki bi najbolje povzelo njegova svarila, bi bil roman Hiša brez ogledal Simone Klemenčič v ožjem izboru. V romanu, eni od najboljših slovenskih distopij, spremljamo dogajanje v prihodnosti, in sicer skozi oči prvoosebne personalne pripovedovalke Suzane, žene Antona Rifnika - Nina, enega izmed najbolj pomembnih politikov Zveze, nove evropske državne tvorbe.
Razmere so vse prej kot zavidljive: Evropo je zajela nova ledena doba, oblast je prevzelo fanatično krilo kristjanov, povrhu pa je izbruhnila še izjemno smrtonosna kuga.
Zgodbo prepričljivo podpira zgradba romana: prvotno idiličen Suzanin svet hitro razpada iz poglavja v poglavje, dokler na koncu ne ostane le pogorišče vsesplošnega nezaupanja in strahu. Edini svetli žarek predstavlja Suzanina aktivnost - s svojo odločitvijo, da z otroki pobegne na varno, prepreči popolno distopijo.
Zelo dober element je tudi jezik - odlomek o snegu, na primer, ne razkriva samo avtoričine jezikovne spretnosti, temveč tudi odlično poznavanje slovenskega besedišča.
To, kar je bilo branje Camusove Kuge med epidemijo kovida, je branje Hiše brez ogledal v sedanjem trenutku.
