V književnosti so odnosi, ki so tako ranjeni, da ne dopuščajo več ponovnega sodelovanja, pogosta tema. V domačih literarnih logih se jo je lotil že Josip Jurčič, in sicer v romanu Med dvema stoloma (1876). Razočarana Tončka takole zavrne nekdanjega snubca Nikolaja, ki jo je najprej prevaral, nato pa skesano prosil za novo priložnost:
Tako ti tudi odgovarjam! Enkrat za vselej — za vselej, zapomni si in nobenkrat več mi o tem ne govori.« Rekši to, strastno ona vstane in prime nož na mizi ter v hipu odkosi prej tjakaj postavljeni rožmarin čez sredo, da zeleni vrh pade na tla izbe.
»Vidiš, tako si ti presekal živo vez med nama. Naredi, da se ta vrh priraste, če moreš. /.../«
"Odsekanemu rožmarinu" se posveča tudi novela Bledomodra ženska pisava Franza Werfla (poleg Kafke in Rilkeja tretji najbolj poznan nemško pišoči književnik iz Prage). Glavni junak Leonidas Tachezy, vodja oddelka na ministrstvu za šolstvo, je na višku svojega življenja in kariere. Iz nezavidljivega socialnega položaja se je s trdim delom in pomočjo ljubeče žene Amelie, bogate dedinje, povzel na visok družbeni položaj. Verjetno bi čez leta umrl z zavestjo, da je "premagal življenje" ("Prihajam od spodaj. Premagal sem življenje."), če ne bi nekega dne prejel pismo z bledomodro žensko pisavo ...
Rožmarin.
