V času naše in vaše mladosti za najstnika ni bilo delikatnejše teme, kot je glasba. Če si hotel koga dobro pomarinirati v koktajlu adrenalina, noradrenalina in kortizola, je bil recept enostaven: samo vprašal si ga »Kva pa ti kej poslušaš?« Tudi najbolj zaletavi so na to vprašanje odgovarjali premišljeno, kot da je od tega odvisen rezultat na jesenskem popravnem izpitu iz matematike. Na kocki ni bilo malo: če si kulsko-frajerskim odgovorom nismo v hipu okrog sebe zgradili potemkinovega vesolja, v katerem smo zasijali kot nekdo, ki ponoči lovi signal radia Luksemburg, podnevi pa nabavlja plošče v Londonu, smo tvegali vse, kar je štelo: ne samo, da bomo, ožigosani kot zahojeni kmetavzarji, zdrsnili na dno vseh barometrov priljubljenosti in frajerskosti ter dokončno zapravili vse adute, s katerimi bi se lahko približali Njej. Še več: grozilo je tudi, da se bo razkrilo, kako se pri nas doma pač ne hodi v London, ampak prisega na govejo juho, smeje Vinku Šimeku, gleda Košnikovo gostilno, navija za Križaja, živi na gasilskih veselicah, kulturne polemike pa se razplamtijo le ob dilemi, ali so boljši Avseniki ali Slaki. Ne, gradnja potemkinovega vesolja ni bila preprosta: zahtevala je, da skrijemo vse, kar nismo.
Ko sem po koncu prvega letnika prejel vabilo na obletnico valete, sem takoj vedel, kaj me čaka. To zoprno vprašanje. Nekaj ceremonialnih objemov in fraz, nato pa me gotovo kdo pobara, takole mimogrede, »kaj pa ti kej poslušaš«. Jaz, še vedno živeč v klenem okolju nedeljskih čestitk in pozdravov, pa bom spet le nemočno jecljal. A predal se nisem: pikniku se resda ni dalo izogniti, prav tako ne vprašanju, lahko pa se dobro pripravim, sem razmišljal. Ne bodi len sem za pomoč prosil Renata, srednješolskega sošolca, za katerega se je – zaradi zbirke vinilnih plošč aleksandrijskih razsežnosti – dejansko zdelo, da ponoči posluša Luksemburg, podnevi pa hodi v London. Ni bi zaman moj najljubši sošolec: ko sem mu razodel, v kakšni zagati sem, mi je jadrno napisal plonk listek z imeni bandov, za nameček pa posnel še kasete z njihovim »best offom«, češ, »Ni ti treba lagati!« Led Zeppelin, Black Sabbath, Jetro Thull, Deep Purple, Emerson, Lake & Palmer, Rainbow, Uriah Heep, Gary Moore … »S tem ne moreš zgrešiti,« me je hrabril, ko sem odhajal na obletnico. Ni se motil. Ko so se me lotili z »Kva pa ti zdej kej puslušaš?«, sem hladen kot rumkola, s katero smo zalivali spomine na osnovnošolske lumparije, našteval imena bendov in poznavalsko dodal še nekaj hitrih opazk o tem, kaj je »bolj drek« in kaj »seka«.
S tem plonk listkom sem si zgradil trdno potemkinovo vesolje tudi za naprej: vse firbce, ki so s tem vprašanjem preverjali moj socialni status, sem zlahka impresioniral ali šarmiral (odvisno od spola). Pravzaprav vse lažje – plonk listek se je staral kot vino. Ni pa pa se z leti postaralo moje nelagodje: čeprav sem že imel glasbo, ki mi je prirasla k srcu, sem še zmeraj raje uporabljal plonk listek ali hipne domislice. See you later, aligator ali Highway to Hell sem npr. duhovičil, ko smo se nekoč v prijateljski družbi pogovarjali, katere pesmi naj se vrtijo na naših pogrebih. O pesmi, ki bi si jo res želel in zaradi katere sem novosadsko ulico Dositejevog prehodil večkrat kot katerokoli ulico v resničnosti, pa nisem črhnil ne bev ne mev. Bo že prišel pravi čas, sem se tolažil.
Še najbolj me je pred meseci stisnilo v kot vabilo revije Nova muska, naj napišem zgodbo o svojem najljubšem albumu. Šit, me je zaskrbelo: če povem po resnici, izpadem kot zadnji kmetavz. Si lahko to privoščim? Ne bi raje spet ponudil kaj z Renatovega plonk listka? Saj se ne bi lagal, te skupine so mi prirasle k srcu? Njihovega vabila sem se znebil z vselej priročnim izgovorom, da prispevek napišem takoj, ko bom »imel čas«. Bo že prišel pravi čas, sem se tolažil. Včeraj je pravi čas prišel. Odšel je Đorđe Balašević.
Kot vse Balaševićeve balade se je tudi ta zgodba začela na moč vsakdanje. Konec srednje šole sem v tedanji Delavski knjižnici brskal med cedeji. Roka mi je naključno zastala na enem od njih. Balašević. Ok, zakaj ne. Vzel sem ga, skupaj še z nekaterimi drugimi cd-ji, o katerih danes ne vem več ničesar, ga doma vstavil v cd-predvajalnik in pritisnil na play. »Ekspresni vlak za Pariz: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenoble, Pariz, polazi sa četrnaestog kolosjeka, drugi peron lijevo. Ponavljamo – ekspresni vlak za Pariz: Pula, Trst, Milano, Torino, Grenoble, Pariz, polazi sa četrnaestog kolosjeka, drugi peron lijevo ...«
Drugo je zgodovina. Takrat, pred tridesetimi leti, sem se usedel na ta vlak in še zmeraj potujem na njem. Čeprav sem neštetokrat prehodil to pot, čeprav poznam vse pesmi in besedila na pamet (tudi vejice in pike), čeprav ga poslušam vsak teden, mesec, leta in desetletja, z »ekspresnim vlakom za Pariz« vedno znova odkrivam nove kraje na zemljevidih svojih občutij. Kljub temu pa sem vse do zdaj ostajal tiho, kadar sem bil vprašan, kaj poslušam; pri tem pa še zdaleč nisem (bil) osamljen. A odgovor, zakaj veliko oboževalcev Balaševića ne razglaša javno in zakaj raje uporablja »plonk listek«, ni enostaven. In ne samo en.
Del nasprotovanja je mogoče razložiti preprosto: po razpadu skupne države so se nekdanje republike iz kalilnic bratstva in enotnosti spremenil v nacionalistične petrijevke: v njih je uspevalo zgolj tisto, kar je služilo materializaciji mitov o tisočletnem snu in večnih ognjiščih, vrednote, ki so spodbujale prijateljstvo, mir in sodelovanje med narodi, pa so bile potisnjene v zaodrje. Ta vrednostni salto mortale in razpad Jugoslavije je Balašević doživljal osebno – kar je zajedljivo izpovedoval tudi v intervjujih in na koncertih. Ko je spoznal dogajanje bolj celostno in se je glava ohladila, je svoje besede iskreno obžaloval ter se za njih večkrat javno opravičil: "Slovenija me je osramotila s svojo neverjetno dobroto. Ko so se vsi obrnili proti meni, sem bil pri vas vedno dobrodošel, tudi v najtežjih trenutkih. Ljudje so mi v Sloveniji ponudili pomoč. Uredil sem lahko stvari v svoji glavi." (Val 202, 2011). Pri mnogih mu to ni pomagalo: celo po smrti ga javno blatijo tako, da njegov izjemni opus in mirovniški angažma krčijo na teh nekaj zarečenih besed. Balašević je to slutil. V Uspavanki za dečaka je napovedal, da se bo po njegovi smrti marsikaj natolcevalo: »Pričaće ti o plovidbi, / ti što nisu sidro digli. / Šta sam za njih neg’ ukleta šajka? / Tvrdiće, sa zlobnim sjajem, / da sam drhtao pred zmajem. / Gledali su oni iz prikrajka.«
A to ne pojasni, zakaj se tak poredko hvalimo z njim. Za obstranca je, recimo, veljal tudi v svojem svojem naravnem okolju, med yu-rockerji. Na rob ga je potisnil politični angažma, ki je med pravovernimi rockerji vselej veljal za nekaj trivialnega. Politika jim je v najboljšem primeru služila le kot odskočna deska za obešenjaške štose, sicer so se nad njo zmrdovali. Ko se je Balašević izstrelil v glasbeno orbito z angažirano pesmijo Računajte na nas, mu tega nikoli niso mogli ne oprostiti ne pozabiti. Obveljal je za režimskega – hujše etikete v rockerskem svetu ni mogoče prilepiti. S sebe je ni mogel spraskati do zadnjih dni, pa čeprav je čas ironično pokazal, da nas je bolj kot Balaševićev politični angažma stalo njihovo vihanje nosu: »Skrajna posledica takšnega obnašanja, naivnega in romantičnega, so odprta vrata za slabe, podkupljive, zle, nesposobne in ambiciozne ter zaprta vrata za kakršno koli vrlino,« je v Sedmi republiki, esejistični knjigi o razpadu yu-rock scene, opozoril hrvaški publicist Ante Perković.
Motili so se še v nečem; Balašević, razen deloma v času SFRJ, ni bil režimski človek. Nasprotno: redko kateri glasbenik na prostoru nekdanje SFRJ je bil tako kontroverzen in subverziven. A še najmanj zaradi svojega pogumnega upiranja prostaštvu, nacionalizmom, vojnam, lokalnim gazdam, potvarjanju zgodovine, neumnosti … Vse to šteje, a najbolj uporniški je bil na ravni, ki nas najpogosteje zatira, hkrati pa je to najmanj vidno – v intimni sferi. In to je ključno – zaradi tega smo ga zatajili kot Cankar svojo mater. Ne zaradi politike, nacionalizma, nerodnih izjav, nenaklonjenega časa … Ne. Kdor je kdaj slišal Dunjo, Pričo o Vasi Ladačkom, Lepo protino hčer, Jednom …, ve, da je vsaka njegova balada zamišljena kot čustvena mišnica; naj se začne še tako nedolžno, nas nekje v zasedi čaka emocionalna gverila – udarila bo iznenada in brez usmiljenja. Kdor je bil kdaj na njegovem koncertu, ve, da jih je zasnoval kot kot čustvene vlakce smrti – na njih smo se smejali, kričali, jokali, peli v en glas peli z neznanci … Odgovor je na dlani: Balašević je bil naprej in predvsem čustvo. Hipertrofirano in destilirano čustvo. Odgovor, zakaj se z njim nismo odkrito ponašali, je tako enak odgovoru na vprašanje, zakaj tudi sicer skrivamo svoja čustva. Kdo jih ne bi: na razpotju starega patriarhalnega sveta, v katerem se ni smelo vznemirjati z žalostjo, obupom, šibkostjo …, in novim neoliberalnim svetom, ki v vsakem trenutku zahteva realiziranega, nasmejanega in nasploh srečnega posameznika (če ne, pa je to signal, da je s posameznikom nekaj narobe), je vsa čustva najbolj zamaskirati v jokerski nasmeh. Balašević je bil utelešeno čustvo, ta pa smo na Slovenskem vajeni skrivati kot kača noge. Tudi panonskega mornarja smo zato zaprli v omaro. Razen enkrat na leto, ko smo se javno zbrali na koncertu, na katerem je našim čustvom ponudil azil: tam smo si lahko privoščili, da odvržemo vsa potemkinova vesolja, v katera smo odeli svoja čustva, in si polno dovolili začutiti svojo salamensko človeškost. Za trenutek smo si lahko privoščili lahko priznanje, kako so otroške sanje le še opomniki, kje vse smo pogrnili; dopustili, da naša življenja za hip ne zgledajo več kot FB-zid: potarnali, da bi naša življenja, prosto po nesrečni Fatine, morala biti precej drugačna od pekla, ki ga preživljamo: se ob pogledu na množico tolažili, da v naših deželah, kjer se zastave pred predsedniško palačo menjajo hitreje kot spodnje hlače, vendarle obstaja tudi trajnejša domovina; in, ne nazadnje, priznali smo si, da je vse to normalno in da je zato, vsaj na tem koncertu, normalno biti normalen. Z metaforo: ta večer nam je bilo dovoljeno pojesti cel kozarec nutele le z žlico in naenkrat. Ni zdravo, ni lepo, ni zrelo, ni se za hvalit … je pa človeško.
Balašević je bil dvakraten upornik: v svetu, v katerem je neuspeh najtežje prekletstvo, je igral na karto luzerja, hkrati pa je spolirano podobo srečnega sveta praskal z javnimi manifestacijami žalosti, obupa, šibkosti, nepopolnosti in kar je še človeškega. Maneken žalosti je iz človeške bolečin naredil naredil znanost in pokazal, da ni nič bolj genialnega, kot je povprečje. Arhetip balkanskega človeka, katerega smisel in modus operandi je neutolažljivo in dramatično objokovanje izgubljene ljubezni po lokalnih gostilnah (če sodimo po največjih uspešnicah), je očistil razbijanja kozarcev, lepljenja nemških mark na čelo in udarjanja z glavo v zid ter ga s panonsko melanholijo estetiziral v ganljive zgodbe. Ohranil je le bistvo, in sicer idejo, kako so vsi srečni trenutki v življenju pravega Balkanca le odvečno čakanje na – and now the moment we've all been waiting for – neizmerno trpljenje, ker smo od sebe grobo odgnali edino bitje, ki smo ga kdaj koli bili sposobni ljubiti. Že zato si zasluži spoštovanje.
Balašević je umrl. Živ ostaja le še v naši zavesti, popoln kot film Ko to tamo pjeva – tako kot se zdi, da je v tem filmskem zrcalu človeške banalnosti vsaka replika antologijska, se zdi, da je tudi v Balaševićevem opusu vsaka pesem klasična. Kar koli rečemo, kar koli zapojemo, ne moremo zgrešiti.
Za konec. Z njim naj bi dokončno umrla tudi Jugoslavija, trdijo nekateri. Če to drži, potem je Jugoslavija kot Balaševićev Vasa Ladački: ne more tolikokrat umreti, kot ga mi lahko oživimo in ponovno doživimo. Je pa verjetno z njegovo smrtjo dokončno pokopana ideja o kulturnem prostoru, ki bi spet omogočal razpirati krila izven nacionalističnih kletk, v katere smo zaprti zadnja tri desetletja (zdajšnja policijska ura je ob tem navaden hec). Ideja, da bi ta kulturni prostor kakšnemu novemu klincu še kdaj nudil takšno odskočno desko, kot jo je Balaševiću (ali Šerbedžiji, Laibachu, Miru Furlan, Goranu Bregoviću …), se zdi le še plod nevarnega uma. Sprejmimo, kar se ne da spremeniti: Gospod nam igra jesensko sonato. Brez Balaševića se je občutek, da smo tu le zaradi ravnotežja med zvezdami, okrepil, krhko ravnotežje pa še bolj zamajalo.
Čas je, da odvržemo plonk listke.
