V filmu Čudoviti um (2001) je bilo umetniško upodobljeno v življenja Johna F. Nasha, ki je leta 1994 prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Klasično teorijo iger je v doktoratu - na tridesetih straneh! - leta 1950 utemeljil kot igre, v katerih se vsak sodelujoči igralec vede racionalno. To pomeni, da je zmožen predvideti verjeten izid igre in tako povleči najboljšo možno potezo. Osnovni pogoj je, da so pravila igre jasna in da nihče nima »notranjih informacij«. Ko sodelujoči ne želijo več spremeniti svoje odločitve, se vzpostavi t. i. Nashevo ravnovesje (Nash equilibrium); vsi igralci se namreč zavedajo, da bi vsaka nadaljnja poteza poslabšala njihov položaj.
Kozlevčarjevo življenje je sprva klasični primer teorije iger - Kozlevčar skuša predvideti, kako bi bi bilo najbolje ravnati, da bi lahko živel po svoji vesti in bil varen pred vojskami, uspeh njegovih odločitev pa je v veliki meri - če ne v celoti - odvisen od izbir drugih. Toda o Nashevem ravnovesju lahko le sanja, saj vse vojske rušijo temeljno predpostavko: da se ljudje vedejo racionalno. Vsaka gesta, s katero skuša vzpostaviti ravnovesje, je z vseh strani označena kot sovražna. Od njega zahtevajo le eno - da se opredeli. Če se ne bo, bodo to vse strani razumele kot opredelitev za drugo (sovražno) stran, če se bo opredelil za eno izmed strani, pa ga bodo skušale ubiti ostale štiri ... Kozlevčar to vojno simultanko sicer preživi, a samo to. Zaradi stigme in boleče izgube najbližjih se zdi, da je usoda zanj izbrala najbolj kruto možnost.
Aktualnost romana opozarja, da v slovenskem prostoru Nashevega ravnovesja še nekaj časa ne bomo dočakali.
27. april, Ljubljana
