Spoštovana ga. Obolnar,
v zadnjem uvodniku razmišljate o aktualni temi – problemu upadanja bralnih navad. Podpiram opozarjanje na ta problem, čudi pa me kritika letošnjega mladinskega problemskega romana V napačni zgodbi Cvetke Sokolov. Romani te pisateljice so namreč med mladimi precej priljubljeni in zato v veliko pomoč pri spodbujanju branja. Odločitev za letošnje sodelovanje v projektu Rastem s knjigo je bila torej toliko lažja, saj roman poleg dobro napisane zgodbe ponuja ponuja možnost za kritičen pogovor o vrsti aktualnih tem, predvsem o zlorabah avtoritete, digitalne tehnologije in ljudi.
Sporno se vam zdi, da je »čtivo dano v branje komajda petnajstletnikom«, nekaterim se vsebina celo gnusi (je odurna). Populacija, ki ji je knjiga namenjena, seveda ni homogena in nemogoče je najti literarno delo, ki bi navdušilo vse; odpirate dilemo, ki je resnično vredna širšega razmisleka. Ko bi evropska statistika ne kazala, da je v Sloveniji več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe, bi se strinjal. Ker pa učitelji vsako leto odkrivamo učence, ki so bili zlorabljeni pred dopolnjenim petnajstim letom, je osveščanje prek dobre literature eden boljših načinov, kako jim pomagati pri spoprijemanju z zlorabo. Če vas prav razumem, bi radi prepovedali obravnavo v razredu, ker se nekaterim mladostnikom gnusi že pripoved o tem? To lahko storimo, a dilema s tem ne izgine, le zaostri se: kako otrokom/mladostnikom, ki so zlorabo doživeli, sporočiti, da romana ne bomo obravnavali, saj se nekaterim njihovim vrstnikom gnusi, kar se (jim) je zgodilo? Izbirnost branja je seveda ena od boljših rešitev (že brez tako zahtevnih dilem). Naj ob tem dodam, da je prijava na projekt prostovoljna, knjiga pa ni »zapovedana«, kot bi bilo mogoče razumeti iz vašega pisanja.
K pisanju motivira še ena skrb: kaj pove o stanju duha na Slovenskem, če je celo v Oni zlorabljeno dekle označeno kot »mladoletna deklina«? Ne pozabimo, kako krhke so moderne pridobitve: na Poljskem, v eni izmed članic Evropske unije, je spolna vzgoja v šoli že kriminalizirana (učiteljem grozi do pet let zapora!), proti resoluciji, ki je to obsojala, pa so v evropskem parlamentu glasovali tudi nekateri slovenski poslanci!
Trdite tudi, da v šolskem branju pogrešate več spodbujanja »svetlosti življenja, pozitivne naravnanosti«. To stremljenje je, verjemite, naš skupni cilj. Hkrati pa si zaradi tega ni dobro zatiskati oči pred realnostjo, ki s svojo surovostjo pogosto presega domišljijo fikcije. Mladostniki to dobro vedo: olepševanje resničnosti bi hitro dojeli kot pokroviteljsko, v njihovih očeh pa bi obveljali bodisi za licemerce bodisi za nepoboljšljive lunatike. Glede spolne vzgoje še en podatek: med slovenskimi petnajstletniki naj bi imela spolni odnos že tretjina. Kolikšen delež petnajstletnikov bi po vašem mnenju moral imeti spolne odnose, da bi jim lahko predstavili literarna dela, ki govorijo o pasteh spolnosti? Ne govori ta tretjina o tem, da smo že (pre)pozni?
Za konec: tako kot v življenju tudi v književnosti velja, da so zvezde najsvetlejše v črni noči. Če bomo iz šol pregnali književnost s temnejšimi platmi življenja, bo ugasnila tudi svetloba.
v zadnjem uvodniku razmišljate o aktualni temi – problemu upadanja bralnih navad. Podpiram opozarjanje na ta problem, čudi pa me kritika letošnjega mladinskega problemskega romana V napačni zgodbi Cvetke Sokolov. Romani te pisateljice so namreč med mladimi precej priljubljeni in zato v veliko pomoč pri spodbujanju branja. Odločitev za letošnje sodelovanje v projektu Rastem s knjigo je bila torej toliko lažja, saj roman poleg dobro napisane zgodbe ponuja ponuja možnost za kritičen pogovor o vrsti aktualnih tem, predvsem o zlorabah avtoritete, digitalne tehnologije in ljudi.
Sporno se vam zdi, da je »čtivo dano v branje komajda petnajstletnikom«, nekaterim se vsebina celo gnusi (je odurna). Populacija, ki ji je knjiga namenjena, seveda ni homogena in nemogoče je najti literarno delo, ki bi navdušilo vse; odpirate dilemo, ki je resnično vredna širšega razmisleka. Ko bi evropska statistika ne kazala, da je v Sloveniji več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe, bi se strinjal. Ker pa učitelji vsako leto odkrivamo učence, ki so bili zlorabljeni pred dopolnjenim petnajstim letom, je osveščanje prek dobre literature eden boljših načinov, kako jim pomagati pri spoprijemanju z zlorabo. Če vas prav razumem, bi radi prepovedali obravnavo v razredu, ker se nekaterim mladostnikom gnusi že pripoved o tem? To lahko storimo, a dilema s tem ne izgine, le zaostri se: kako otrokom/mladostnikom, ki so zlorabo doživeli, sporočiti, da romana ne bomo obravnavali, saj se nekaterim njihovim vrstnikom gnusi, kar se (jim) je zgodilo? Izbirnost branja je seveda ena od boljših rešitev (že brez tako zahtevnih dilem). Naj ob tem dodam, da je prijava na projekt prostovoljna, knjiga pa ni »zapovedana«, kot bi bilo mogoče razumeti iz vašega pisanja.
K pisanju motivira še ena skrb: kaj pove o stanju duha na Slovenskem, če je celo v Oni zlorabljeno dekle označeno kot »mladoletna deklina«? Ne pozabimo, kako krhke so moderne pridobitve: na Poljskem, v eni izmed članic Evropske unije, je spolna vzgoja v šoli že kriminalizirana (učiteljem grozi do pet let zapora!), proti resoluciji, ki je to obsojala, pa so v evropskem parlamentu glasovali tudi nekateri slovenski poslanci!
Trdite tudi, da v šolskem branju pogrešate več spodbujanja »svetlosti življenja, pozitivne naravnanosti«. To stremljenje je, verjemite, naš skupni cilj. Hkrati pa si zaradi tega ni dobro zatiskati oči pred realnostjo, ki s svojo surovostjo pogosto presega domišljijo fikcije. Mladostniki to dobro vedo: olepševanje resničnosti bi hitro dojeli kot pokroviteljsko, v njihovih očeh pa bi obveljali bodisi za licemerce bodisi za nepoboljšljive lunatike. Glede spolne vzgoje še en podatek: med slovenskimi petnajstletniki naj bi imela spolni odnos že tretjina. Kolikšen delež petnajstletnikov bi po vašem mnenju moral imeti spolne odnose, da bi jim lahko predstavili literarna dela, ki govorijo o pasteh spolnosti? Ne govori ta tretjina o tem, da smo že (pre)pozni?
Za konec: tako kot v življenju tudi v književnosti velja, da so zvezde najsvetlejše v črni noči. Če bomo iz šol pregnali književnost s temnejšimi platmi življenja, bo ugasnila tudi svetloba.
