Podobno je pri književnosti. To, kar s tekom spoznavam in pridobivam pri svojem telesu, lahko s književnostjo pri svoji duši/duševnosti: ko skozi zgodbe požiram "žive žabe", sem v realnem življenju dodobra precepljen in varnejši pred raznimi pretresi (In mislim, da zaradi te povezave ni naključje, da je prav tek med vsemi športi najbolj povezan s književnostjo – prav z nestrpnostjo čakam dan, ko se bo v književnosti na enak način kot t. i. tekaški roman uveljavil npr. pojem „nogometnega“ ali „smučarskega“ romana - a se mi zdi, da se bom kar načakal. Treniral sem kar nekaj športov, a takih „homerjev“, kot sem jih srečal v teku, nisem srečal nikjer drugje.)
„Don't call pretty Peggy,
she can't hear you no more.
Don't leave no message
'round her back door.
They say the old lauhging lady
been here before.
She don't keep time,
she don't count score.
… se začenja roman Norma. Citat iz pesmi Neila Younga je zapisan kot motto. Ko sem ga prebral, sem se počutil kot na startu GM4o – popolnoma nepripravljen na preizkušnjo, ki me je čakala, a zato nič manj trmasto zavezan, da grem do konca. Nisem se slepil: postaviti verze tako radikalno melanholičnega pesnika, kot je Neil Young, na začetek romana je čisto dovolj pošteno svarilo vsem, ki se marinirajo v kakšni duševni bolečini, da takoj odložijo branje. Svarilo, servirano na popolnoma enak način kot organizatorji GM4O s podpisi izjav opozarjajo vse udeležence, da tečejo na lastno odgovornost. Žiberna na začetku romana resda ne zahteva bralčevega podpisa, da se polno zaveda, kaj pomenijo verzi Neila Younga, a je že na prvih straneh dovolj iskren in ekspliciten, da bi na sodišču padla vsaka tožba bralca, ki bi tarnal, da ga je konec romana nokavtiral. Glavni lik in pripovedovalec med izbiranjem ustrezne glasbe pravi takole:
„V rokah sem že imel Neila Younga, katerega velik fen sem postal, potem ko mi je s svojim jokavim glasom nehal iti na jetra. Vendar sem si premislil in se odločil za Vana Morrisona. Moje dobro razpoloženje vendar ni bilo tako čvrsto, da bi tvegal, da si ga sesujem z Youngom /.../.“
Če bralec tudi takrat ne pokapira, kam pelje zgodba, potem mu bog pomagaj: zlato (dramaturško) pravilo pravi, da mora puška, ki se pojavi v prvem dejanju, počiti (najpozneje) v zadnjem. V romanu Norma je puška Neil Young (melanholija).. In Žiberna, kot odličen pisatelj, seveda ne pozabi, koga je omenjal v prvih poglavjih … Da skrajšam – ob koncu Norme sem se jezil na enak način, kot sem se jezil po koncu GM4O. Le kaj mi je bilo, da sem se spustil v to, če sem pa vedel, da bo konec tak, kot bi ga napisal Neil Young – ubijalski! (In če ne bi osebno poznal Marjana Žiberno, bi bil prepričan, da je roman pod psevdonimom napisal Neil Young.) Vem, vem ... Prav zato. Ko je GM4o minil, sem vedel, kako bom tekel naslednjič: kje bom bolj previden, kje bom pospešil, kaj bom izdatneje treniral … In spremenil žabo v čokoladni piškot. Tudi ta roman je odprl vrata, za katera do zdaj nisem niti vedel, da so v meni, kaj šele, da so zaprta; sprva sem obtoževal Žiberno, da je psihološko premalo motiviral ravnanje junakov, posebej dr. Žabota in Norme, in da je na koncu vse skupaj preveč privlečeno za lase, zdaj pa se sprašujem, kot se pogosto pri književnosti, česa ne vem, da bi lahko razumel, kakšni so vzgibi, ki pripeljejo ljudi v takšne bolečine, da storijo to, kar stori Norma … Kako ranjen mora biti človek, da ljubezen izraža na tako boleč način? Ne vem.
Nekaj pa vem. Norma ni tekaški roman (samo) zaradi tega, ker je glavni lik tekač. To je enako površno, kot če bi rekli, da je vojni roman vsaka zgodba, v kateri poči puška. Norma je odličen „tekaški roman“, a ne zaradi tega, ker se v njej pojavi tek oziroma tekač. Tekaški roman je zaradi tega, ker bralca spremeni v „tekača“: človeka, ki razmišlja in dela vse, da doseže Normo, pri tem pa tvega, da bo "podoben hrčku, ki v kletki poganja svoje kolo, ne da bi se kamorkoli premaknil“.
In še nasvet, če se boste odločili za branje Norme: „Štimajte satove, vežite pertle, zaustavljanja nema!“
